Človek ne ve, kje bi pri Violeti Tomič začel! Je predvsem igralka, ki ta čas igra v petih predstavah, predstavo Kurba že petdesetič pred razprodano dvorano? Je bolj režiserka, ker je ravnokar postavila na oder Dekliščino Dava Simpsona v Senovem? Humanitarka, ker je kuhala za ogoljufane delavce in prav zdaj pripravlja veliki nastop otrok z Downovim sindromom za njihov svetovni dan? Ali pač aktivistka številnih civilnih družb, aktivna pri ustanavljanju zadrug, povezovalka skupin in ena od pobudnic Združenja brezposelnih Slovenije, ki je prevzela skrb za belokranjske in primorske območne enote? Vse to je in še več. Violeta Tomič je predvsem človek, ki z razdajanjem drugim hrani sebe, ker ji zase preprosto zmanjka časa.
Največ Slovencev vas zagotovo pozna po oddaji Najšibkejši člen, v njej ste igrali trdo, nepopustljivo, brezsrčno osebo. To niste vi.
Ah, kje pa! Ker sem igralka, delam različne stvari, je pa odvisno od ljudi, kaj si zapomnijo – zrcala smo si! Pred tem sem delala oddajo Sanjska dežela, ki je govorila o pozitivnih energijskih krajih; zdaj jo ponavljajo, a malokdo to ve. Ljudi testiram po tem, po kateri oddaji me poznajo: tistemu, ki me pozna po Sanjski deželi ali Telerimah, ekranizirani poeziji za otroke, se bom globoko poklonila.
Se poklonite tudi tistim, ki vas poznajo po gledališki uspešnici Kurba?
Seveda. Provokativno sem dovolila, da se predstava oglašuje Violeta Tomič – Kurba. Nekateri so mislili, da bomo v predstavi svinjali in da bom naokoli skakala v podvezicah. Ne! Ko pridejo, dobijo porcijo resnice v obraz in malokdo jo prenese.
No, podvezic res ni v predstavi, ste pa zelo seksi …
Jaz sem povsod seksi, tudi zdaj … Sicer pa hvala za kompliment, od ženske je še bolj dragocen.
Predstava je dobra učna ura za vsako žensko, tudi za moškega, ker pokaže, kaj lahko povzroči nepremišljena vzgoja in kako lahko ženska ta tovor nosi s seboj dolgo in povsod.
To je zgodba vseh nas, tudi moja, marsikje sem se našla. Vedrana Rudan je zelo inteligentna ženska, malokdo jo mara zaradi njene iskrenosti: je pa velik kompliment zame, da me je sprejela. Tisti ljudje na Hrvaškem, ki je ne marajo, so rekli, da so jo sprejeli preko mene. S to predstavo sem gostovala tudi na Hrvaškem, v Srbiji in Črni gori, igram jo v hrvaščini, srbščini in srbohrvaščini. Uživam v odtenkih teh jezikov, saj sem si na začetku želela biti jugoslovanska igralka.
Pravite, da je predstava Kurba tudi vaša zgodba?
Vedela sem, da lahko to predstavo igra le ženska, ki si bo morala zelo veliko upati. Ta tekst se me dotika na veliko točkah, in to tako zelo, da so rekli na premieri v gledališču Glej, da sem napisala dober tekst. Ko je Vedrana rekla, da ga je napisala ona, pa so jo vprašali, koliko časa je potrebovala, da je napisala biografijo Violete Tomič. Z režiserjem sva izbrala samo tiste dele, ki zadevajo mene – materiala je bilo namreč za pet ur in pol! Tudi jaz sem imela težko izkušnjo v otroštvu, kar se tiče očeta, in sem, ko sem delala predstavo, potrebovala pomoč prijateljice, ki se ukvarja z energijami. Na nekih točkah sem se zlomila in nisem mogla naprej. Že tako sem jokava in sentimentalna – oddaja Najšibkejši člen je bila zame terapija –, toda tekst Kurbe se me je dotaknil v nežnem, lepem, bolečem, v spominu … Na bralnih vajah sem jokala, tako zelo, da sploh nisem mogla naprej. Režiser me je zelo lepo vodil, ker je dovoljeval vse te občutke.
Je bila to odrešitev za vas?
Kaj vem, že vse življenje se trudim. Že nekaj časa se smejem svojim najhujšim travmam in jih gledam od daleč. In o njih preprosto govorim. Dolgo me je bilo sram povedati, da nisem iz srečne družine, da doma nisem imela nobene opore, dolgo me je bilo sram, da je moj oče samomorilec. Dolgo me je bilo sram, da so spomini na moje otroštvo polni nasilja, krvi in solz. Kot da bi otrok lahko to kako preprečil. Ljudje z biografijo, kakršna je moja, bolj polnijo črno kroniko kot strani rumenega tiska. Prijatelji me spodbujajo, naj napišem knjigo, pravijo, da če sem jaz iz svoje zgodbe naredila zgodbo o uspehu, jo lahko vsak.
