Kaj bi množicam žensk, ki se ta čas obremenjujejo s tem, kako bodo videti v kopalkah, in bi se rade znebile po lastni presoji odvečnih kilogramov, svetovali pred začetkom hujšanja?
Najprej bi jih vprašala, zakaj sploh želijo shujšati. So zares prekomerno hranjene in si želijo kilograme izgubiti iz zdravstvenih razlogov – torej da bi izboljšale tako svoj videz kot tudi počutje? Ali pa je razlog za željo po izgubi telesne teže morda kaj drugega? Opažam, da je vse več žensk na takšnih in drugačnih dietah, tudi takih, ki imajo zdravo telesno maso, so videti odlično in tega nikakor ne bi potrebovale. Vsekakor bi jim priporočala, da se pred začetkom hujšanja posvetujejo z ustrezno usposobljenim prehranskim strokovnjakom, ki lahko zares pomaga in vodi proces izgube telesne teže.
Omenili ste »takšne in drugačne« diete. Kako potekajo slabe diete?
To so predvsem takšne, ki temeljijo na stradanju. Močno odsvetujem sledenje zelo nizkokaloričnim dietam, saj niso trajnostne, prav tako pa se zelo pogosto razlog za pojav jojo učinka, torej da človek po koncu napornega procesa vse kilograme hitro pridobi nazaj. Razlog za to tiči predvsem v tem, da so nizkokalorične diete pogosto zelo revne z beljakovinami, zato človek na takšni dieti izgublja predvsem mišično maso in ne maščob. Nižja mišična masa znižuje bazalni metabolizem oziroma količino energije, ki jo telo potrebuje za delovanje v mirovanju, zato se ob koncu diete kilogrami običajno še hitreje vrnejo.
Pa lahko takšno hujšanje povzroči tudi kakšno globljo škodo?
Seveda, če nismo previdni, se lahko brž odpre destruktivna spirala. Napačno hujšanje vodi v izgubo mišične mase, kar negativno vpliva tako na zdravje kot na postavo – biti previtek pač ni pretirano privlačno. Ali pa nasprotno, lahko povzroči jojo učinek, ki sem ga že omenila, in človek se po začetni izgubi kilogramov nato še bolj zredi; skratka, neustrezne diete dostikrat vodijo v skrajnosti. Obenem lahko pustijo posledice tudi na duševnosti; obsedenost s hujšanjem hitro povzroči obsesivno obnašanje glede hrane, pretirano omejevanje ali prepovedovanje, ki lahko vodi k izogibanju družabnim dogodkom, tesnobi in celo motnjam hranjenja. Tej nevarnosti so še posebej izpostavljeni tisti, ki imajo večjo težnjo po razvoju motenj hranjenja – na primer perfekcionisti, ljudje s težavno družinsko dinamiko, žrtve spolnih ali kakšnih drugih zlorab – ali pa so kdaj v življenju že imeli kakršno koli obliko motnje hranjenja. Točnega odstotka sicer ne poznam, je pa ta nevarnost zagotovo do neke mere vedno prisotna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
