Kljub temu da je zdaj že malo pozno, bi najprej naštela osnovne preventivne ukrepe. Na prvem mestu je zagotovo kolobar, saj je ta osnova za vsako zdravo pridelavo. Vedeti morate, da bolezenske klice in tudi koloradski hrošč preživijo samo na rastlinskem materialu gostiteljske rastline. Ne glede na to, kako natančni smo pri spravilu, v zemlji vedno ostane nekaj obolelih delov rastlin. Na njih ostanejo tudi trosi in ostanki gliv, bakterij in seveda virusov, prezimi pa tudi koloradski hrošč. Na srečo krompir ni preveč občutljiv, zato je triletni razmak med sajenjem razhudnikov na isto mesto dovolj širok. Vendar ne pozabite, da so sorodniki krompirja paradižnik, paprika, jajčevec, pa tudi andska jagoda in pepino.
Na drugem mestu pa je pravilno gnojenje. Mnenje, da je hlevski gnoj najboljše gnojilo za krompir, ne velja več. Krompir je zahtevna rastlina za gnojenje, potrebuje veliko hranil, a gnoj med njimi ni na prvem mestu. Tam je zagotovo kompost. Uporabite ga lahko do 15 l/m2, vendar mora biti res dobro preperel in tudi presejan. Če organski ostanki niso povsem razpadli do humusa, motijo dober razvoj gomoljev. Zato je treba odsejati, odstraniti vse še ne povsem razpadle dele rastlin. To pa naredimo s sejanjem komposta, česar ljudje skoraj ne počnejo več. Seveda je tudi gnoj primeren, a ga je treba v tla zadelati jeseni. Prav tako krompirju škodi kalij v obliki kalijeve soli (kalijev klorid). Pomanjkanje kalija, tudi zaradi preobilnega gnojenja z dušikom (organska gnojila) ali fosforjem, ki ga je na vrtnih tleh zelo pogosto preveč še od prej, pomeni, da bo imel krompir težave z boleznimi. Zato sama zadnja leta pogosto svetujem, da se krompirju ob gnojenju, ki ne sme biti preobilno, doda tudi 15–20 dag/10 m2 kalijevega sulfata. Tega lahko ob osipavanju dodate tudi zdaj.
Prav tako krompir zelo slabo uspeva tam, kjer so bila tla pred kratkim za izravnavanje nizkega pH posuta z apnom. Moje kolegice so že pred leti dokazale, da je apnenje še po dveh letih povzročalo močnejši pojav krastavosti.
Kakršen semenski material, takšen pridelek
Pri pridelavi krompirja sta zelo pomembna tudi izbor semenskega materiala in ravnanje z njim. V zadnjih letih sem opazila, da predvsem vrtičkarjem skušajo prodati izredno majhne in pogosto že nakaljene gomolje. Na srečo letos po večini ni bilo tako. Vendar vas vseeno opozarjam prav na to. Opazujte enkrat sami kaljenje gomoljev krompirja. Videli boste, da na majhnih gomoljih zrastejo majhni, nežni in tanki kalčki, na debelejših gomoljih pa so čvrstejši in bolj čokati. Taki bodo pozneje tudi stebla in rastline. Rastline iz prvih so tudi občutljivejše za bolezni listov, pa tudi koreninskega sistema. Iz tega sledi, da niso tisti mali semenski gomolji najkakovostnejši. Enako velja, ko sadimo in izbiramo seme iz lastnega pridelka. Svetujem, da pri nabavi semena v trgovinah izberete gomolje premera nad 45–55 mm. Močno odsvetujem uporabo doma pridelanih gomoljev za nadaljnjo pridelavo. Na njih se prenašajo vse možne težave bodoče rastline.
Če je le mogoče, ohranimo prve kalčke
Mnogim začne krompir kaliti že v skladišču. Mislijo, da ni nič narobe, če te kalčke potrgajo, saj poženejo novi. Prav tako trgovci prodajajo nakaljen krompir z nasvetom, kar potrgajte te kalčke, saj zrastejo ponovno. Pa ni povsem tako. Novi kalčki res zrastejo, a so tanjši in veliko jih je. Iz teh novih kalčkov pa zrastejo številna tanka, visoka stebla, ki se hitro lomijo, rastlina je močno zasenčena, zato pa tudi občutljivejša za bolezni in privlačnejša za škodljivce. Zapomnite si, prvi kalčki, ki pa morajo biti čvrsti, debeli, ustrezne barve in veliki največ 1 cm, so tisti, ki zagotavljajo, da bodo rastline lahko izkoristile vso svojo naravno odpornost. Rastline iz nakaljenih gomoljev imajo večjo možnost, da ostanejo zdrave. A nakaljujemo na svetlobi, najbolje pri temperaturah od 10 do 15 ⁰C. Tako dobimo najkakovostnejše kalčke.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
