Polona Kovič poudarja, da v prvi vrsti sami skrbimo (ali pa tudi ne) za svoje zdravje – odvisno od tega, kakšno hrano izbiramo. Žal v današnjih časih marsikdo poje ogromno, telo pa je še vedno lačno. Dobesedno stradamo pri polnih mizah, a se tega sploh ne zavedamo. »Snovi, ki jih telesu danes zaradi industrijske intenzivne pridelave hrane z manjšo biološko vrednostjo lahko hitro primanjkuje za stalno obnovo in nadomeščanje celic, so predvsem aminokisline, ki v telesu v najrazličnejših kombinacijah tvorijo številne beljakovine in encime, in pa rudnine, ki skupaj z encimi spodbujajo celice k delovanju. Če telesu teh snovi primanjkuje, so celice na milost in nemilost prepuščene degenerativnim procesom,« opozarja.
Ste pričakovali kaj drugega?
»Že pred 70 leti so ugotovili, da v kmetijskih pridelkih z intenzivno obdelovanih površin, zasejanih z monokulturami, občutno in kronično primanjkuje rudnin. Kljub svoji teži imajo malo biomase, je pa zato v njih ogromno vode (kar tudi ni čudno, saj umetna gnojila 'delajo' rastline žejne). Takrat verjetno še niti slutili niso, do kod lahko gre biološko siromašenje zemlje z intenzivno vzgojo monokultur, ki enostransko izčrpavajo zemljo. Niti slutili niso, kakšno opustošenje povzročajo plodni zemlji in zdravju ljudi in živali z uporabo umetnih gnojil, pesticidov in drugih kemičnih strupov za zatiranje plevela in škodljivcev. Zemlja rodi zdravo, polnovredno rastlinsko hrano s kakovostno biomaso prav zaradi življenja v zemlji. Sestavljajo ga številni mikroorganizmi in drobne živali z deževniki na čelu, ki stalno obnavljajo kakovost in rodovitnost plodne zemlje. Intenzivno kmetijstvo to življenje ubije, potem pa pričakuje, da bo hrana, pridelana s pomočjo umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov, imela enako prehransko vrednost in da bo enako varna in celo zdrava, kot je to bila še pred drugo svetovno vojno prav vsa rastlinska hrana, pridelana v Evropi.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
