Bilo je na prelomu tisočletja, zvečer smo se peljali čez Kras in ob nekem počivališču blizu Komna nenadoma zavrli: soj žarometov se je ujel v par velikih svetlečih oči. Le katera žival bi to lahko bila? Še najbolj je bila podobna velikanski sedeči mački. Ustavili smo, ampak žival nas ni čakala, počasi, skoraj leno je odtavala v gozd. Čez čas smo v tržaškem dnevniku Il Picolo pa tudi v Primorskem dnevniku prebrali, da so Italijani sprejeli precej strog zakon o eksotičnih živalih, ki jih smejo ljudje imeti doma – za začetek so jih morali prijaviti in pokazati potrdilo, od kod so jih dobili. Kazni so bile precejšnje. Ljudje z eksotičnimi ljubljenčki, ki si niso hoteli povzročati sitnosti, so jih preprosto napodili. Neka ženska je na Opčinah našla v svojem vrtu petmetrskega pitona, tisto, kar smo mi videli v gozdu, pa je bila puma, ki je pustošila po kraških gozdovih na obeh straneh meje. Naše divje živali je sploh niso zaznale, v svojem DNK pač nimajo pume, in tako je ta velika mačka mesarila po mili volji. Po tržaški kanalizaciji se je sprehajalo tudi nekaj krokodilov …
No, mimogrede, naš pravilnik, ko bo vendarle začel veljati, dovoljuje, da bodo lahko skrbniki svoje živali, četudi bodo na prepovedanem seznamu (pa če so še tako nevarne in nenavadne), obdržali do njihovega naravnega konca. Oba seznama, dovoljenega in prepovedanega (dolga sta kot ponedeljek), najdete na spletni strani uprave za varno hrano. Še je čas, da kaj pripomnite, ker še nista sprejeta.
Koga branimo?
Oba seznama, dovoljeni in prepovedani, vsebujeta vse živali, od koz, krav in mačk pa do eksotičnih primerkov, ki jih komaj znaš pravilno prebrati. V Sloveniji imamo poleg živalskega vrta še12 rejcev eksotičnih živali, ki imajo dovoljenje, in neznano število takšnih, ki ga nimajo. Pa kljub temu svoje živali za vstopnino razkazujejo in z živalmi tudi trgujejo. In seveda obstaja neznano število ljubiteljskih skrbnikov, ki poleg ptičev, rib, želvic, majhnih glodavcev in podobnih znanih ljubljenčkov po kletkah in terarijih redijo tudi precej nevarnejše primerke – večje in manjše kače, kuščarje, velike nevarne mačke, strupene pajke in škorpijone – pa še marsikaj. Te živali so lahko nevarne lastniku in njegovi okolici, še posebej če nastopijo duševne težave ali pa je rejec preprosto zloben; če ljubici, ki ga je zapustila, vtakne v torbico indijskega gada, kar se je že zgodilo, bližnjega srečanja s strupenjačo gotovo ne bo preživela. Lahko se dogodi požar, potres, poplava, ko bi živali brez nadzora begale naokoli, in takrat so lahko zelo nevarne.
Prepovedani seznam pa ima tudi drugačen namen – ne le da brani ljudi pred nevarnimi živalmi, ampak brani tudi živali pred ljudmi. Divje živali v ujetništvu praviloma živijo veliko dlje kakor na prostem, če seveda zanje ustrezno skrbimo. Če ne, trpijo in tudi prezgodaj poginejo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
