Titanov dioksid (TiO2) je fin bel prašek, ki ga najpogosteje uporabljajo v proizvodnji barv in lakov, papirja ter plastike. Dodajajo ga tudi v kartuše za tiskalnike, gume in stekleno keramiko. Do pred kratkim je bil na naših menijih prisoten kot živilski dodatek, ki naredi barve intenzivnejše in s tem živila privlačnejša na pogled. Pod imenom E171 smo ga jedli v slaščicah, bombonih, žvečilnih gumijih, pekovskih izdelkih in omakah.
Da bi titanov oksid lahko bil nevaren zdravju, so opozarjali že vrsto let. Analize so pokazale, da prah TiO₂ v živilih v veliki meri sestavljajo nanodelčki, ki so v premeru manjši od sto mikrometrov, prav ti pa so zdravju nevarni, če jih uživamo ali vdihavamo. Domneva se, da so poškodbe pljuč in nastanek tumorjev tudi posledica ostankov netopnih delčkov titanovega dioksida. Mednarodna agencija za raziskovanje raka (IARC) je že leta 2006 ocenila, da bi lahko povzročal raka pri ljudeh. Tisoči raziskav niso uspeli z gotovostjo ovreči tveganja za toksičnost, mutagenost in genotoksičnost titanovega dioksida, in predvsem na podlagi te negotovosti je EFSA (Evropska agencija za varnost hrane) sklenila, da je titanov dioksid neprimeren za rabo kot aditiv v živilih. S 7. avgustom je tako začela veljati popolna prepoved uporabe v hrani po vsej EU.
Ostaja v kozmetiki in igračah. Še vedno pa ni prepovedan v kozmetiki in igračah. V kozmetiki ga dodajajo v ličila, da jih zgosti in napravi bolj motne. V večji količini je v naših sončnih kremah, kjer filtrira škodljive UV-žarke. V igračah ga uporabljajo v mešanicah polimerov, se pravi za barvanje plastike, pa tudi v bolj rahlo vezani obliki v kompletih za vlivanje, kredah, belih barvicah in prstnih barvah. Dodan je lahko tudi otroškim bleščilom za ustnice. Vsega tega naj sicer otroci ne bi uživali, a pri bleščilu je to praktično nemogoče, pa tudi pri preostalem otroku težko preprečimo, da si ne bi česa nesel v usta. Kdo od nas pa ni imel pogrizenih barvic in svinčnikov v peresnici?
Nevarno pa ni le uživanje, ampak tudi vdihavanje nanodelcev titanovega oksida, zato je znanstveni odbor Evropske komisije za zdravstvena, okoljska in nastajajoča tveganja (Scheer) dobil nalogo, da preveri zdravstveno neoporečnost TiO2 v igračah. Julija letos je podal svoje mnenje, v katerem ugotavlja, da so igrače, ki vsebujejo titanov oksid, varne, če lahko proizvajalci dokažejo, da ne vsebujejo ultrafinih delcev. A ni vedno tako. Scheer je izbral štiri izdelke, pri katerih je največ možnosti, da otroci vdihnejo prašne delce: komplete za vlivanje (ki vsebujejo 1,5 odstotka titanovega dioksida), krede (5 odstotkov), bele svinčnike (51 odstotkov) in barve v prahu (25 odstotkov). Preučili so tudi izdelke, kjer bi otroci titanov oksid najlažje zaužili – bleščilo za ustnice in šminke, prstno barvo in bele barvice. Po analizi rakotvornosti in mutagenosti Scheer ni mogel zaključiti, da lahko otroci varno uporabljajo barvo za prste, bele svinčnike ali šminko in bleščilo. Kar pa ni zagotovo varno, je zelo hitro nevarno.
Barvice niso igrače. Evropski standardi sicer določajo dovolj stroge varnostne zahteve za igrače, ki se prodajajo v Evropski uniji. A sem ne spadajo barvice, saj jih zakonodaja uvršča med pisala in ni predpisov, ki bi določali mejne vrednosti škodljivih snovi v njih. Zadnji test vsebnosti škodljivih kemikalij za barvice na našem trgu je objavila Zveza potrošnikov Slovenije leta 2017, ko je na testu padlo kar 8 od 12 testiranih barvic. Še mnogo bolj dvomljiva pa je varnost tistih, ki jih naročamo po spletu. Branje deklaracij je zato obvezno čtivo ne le pri hrani, temveč tudi pri drugih izdelkih. Bodite pozorni na opozorilo, ki se glasi: »Pozor! Pri uporabi lahko nastane nevaren prah. Ne vdihavati prahu!« Z njim morajo biti namreč označeni izdelki, ki vsebujejo vsaj en odstotek titanovega dioksida.
