"Imamo fantka in deklico, vedno sem si želela parček. Fant ima dobrih osem let in je v tretjem razredu, deklica šest in pol, obiskuje prvega. Pogosto berem vaše odgovore, veliko konkretnih nasvetov sem že potegnila iz njih, zdaj sem pa sama na tem, da vas poprosim za nasvet. Oba otroka sta živahna in ju težko krotimo, nemirna sta tudi v šoli, zaradi česar smo ju vzeli iz podaljšanega bivanja in prideta sama domov. Živimo v hiši z mojimi starši, smo skoraj čez cesto in gledamo na šolo, tako da naju z možem ne skrbi zanju, jima pa v času, dokler eden od naju ne pride domov, pustiva pametna telefona. Oba imata svojega. Hčeri ga najprej nisva želela kupiti, pa je vztrajala, da ga imajo že vse sošolke, tako ga je dobila, da se ne bi norčevale iz nje. Oba sta bistra, hitro se naveličata vsega razen pametnega telefona. Doma se nam najbolj obnese, da jima ju ponudimo, večinoma kakšne didaktične igrice, ob njih dolgo zdržita pri miru. Ko sta bila še v vrtcu, sta se tam igrala z otroki, zdaj, ko sta večja, jima ni več do tega, predvsem sin pravi, da so dolgočasni, pa da se itak vidi z njimi preko telefona. Zdi se mi, da je pouk preveč monoton, pravita, da gre vse tako zelo počasi, da se skoraj nič ne dogaja, da jima je kar naprej dolgčas. Zdi se mi, da so otroci danes pametnejši kot včasih in jim razlaga pred tablo ne zadošča več. Zakaj zmoreta biti ob igricah pridna, kot da ju ni, tudi dlje časa, v šoli pa težko sledita, čeprav sta bistra?"
- Živka
Navidezna prijateljstva ne morejo nadomestiti pravih
Marsikdo je ponosen na število sledilcev na družbenih omrežjih, te številke gredo lahko v nebo, ko je treba računati na kakšno pomoč, pa frrrrr – vsi izginejo brez sledu. Zdi se mi, da sta tudi vaša otroka stopila v past digitalnih odnosov. Lahko naredite preizkus, koliko teh ne ravno virtualnih, a vseeno le ekranskih prijateljčkov bi želel kdo od njiju povabiti domov ali z vami na izlet? In obratno?
Strel v koleno
Sklepam, da z možem prideta iz službe precej pozneje kot otroka iz šole. Če zaradi nemira nista v podaljšanem bivanju in ta čas nadomestita z zrenjem v telefon, je to pravi začarani krog, zaradi dolgotrajnega preživljanja časa na telefonu bosta le še nemirnejša. Ker nista v podaljšanem bivanju in se tudi drugače ne družita z otroki, sta prikrajšana za socialne stike in s tem za razvijanje socialnih spretnosti ter empatije.
Pa ne le to, brskanje po telefonu slabo vpliva na razvoj motorike, povzroča slabovidnost, ker se očesu ni treba prilagajati, kot se na primer pri igrah z žogo, kjer so bistveni razvoj koordinacije, lovljenje in metanje, ocenjevanje razdalje ter seveda tudi gibanje.
Otroka imata prav, ko ugotavljata, da gre v šoli vse počasneje kot na telefonu
Ampak s tem ni prav nič narobe, saj med poukom urijo posamezna znanja. Na primer, učiteljica v prvem razredu ne more le pokazati posamezne črke, pa bi se je otroci naučili. Morajo jo spoznati z vsemi čuti, jo pisati drug drugemu po hrbtu, v pesek, jo narediti iz vrvice, postavljati kroglice v njeno obliko, hoditi po njej, jo prepoznati med drugimi in še marsikaj, vse to pa zahteva vajo, vajo in še enkrat vajo. Enako velja za številke in učenje matematičnih spretnosti, brez vaj in ponavljanja ne gre, vse za to, da se usidrajo globoko v možgane. Otrok se mora naučiti vztrajnosti in tega, da se mora za dosežek truditi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
