Na njeno povabilo dr. Shefali Tsabary prihaja v Slovenijo. Pogovarjali se bosta o ozaveščenem partnerstvu. Učenje dr. Tsabary je v Jeleni Đoković prebudilo notranje védenje, ki se je skrivalo za vso skrbjo, strahovi, stresom in utrujenostjo. Ozavestila je, da so vsi njeni strahovi, vse projekcije, kaj bo, če ne naredi tega ali onega za svojega otroka, nekaj, na čemer mora delati sama, in da to nima zveze z njenim otrokom. »Vse se vrača k vam, vi se morate ukvarjati s sabo, vaš otrok pa bo takrat, ko boste vi srečni in izpolnjeni, prevzel tisto najboljše od vas. Vsi želimo biti vzor svojim otrokom. Ne moremo pa to biti samo v teoriji, temveč tudi v praksi.«
Kaj ste morali torej ozavestiti pri sebi, da bi bili boljša mama?
Veliko tega. Začela sem kot perfekcionistka, potem pa ugotovila, da je to največja slabost, ki jo imam, ker življenje ni perfektno, ni vse črno ali belo, veliko je tega, kar moram sprejeti, ne pa da kar naprej nekaj spreminjam. Vseskozi sem se v nečem popravljala, potem pa sem ugotovila, da je sprejemanje nekaj najlepšega, kar človek lahko naredi. Torej da se ne upira, temveč sprejme. Tako je tudi z našimi otroki, ki morda niso taki, kot smo si zamišljali. Mame si predstavljajo, da bo njihov otrok imel kodre, pa določeno barvo las, oči, da bo visok, lep in da se mu, skratka, ne bo mogoče upreti. Potem pa ni čisto tak, ima velike roke, velike prste … Ujamemo se v neumne podrobnosti, ki so pravzaprav zelo površne. Biti starš je nekaj veliko globljega. Najprej moraš biti starš sebi, otroci so nam nekako dani, da ob njih odrastemo. Šele ob svojih otrocih postanemo odrasli – prej smo bili tudi mi otroci.
Kako se vam je življenje spremenilo, ko ste postali mama?
Zelo. Ni mi bilo lažje, ker sem imela denar, kot predpostavljajo ljudje. Najtežji del starševstva je sprejemanje svoje nemoči. Prej razmišljaš, kaj vse boš omogočil svojemu otroku, kaj vse tvoj otrok ne bo … Realnost pa je povsem drugačna. Šele ko dobiš otroka v naročje, pravzaprav ugotoviš, kako zelo si nemočen: noče jesti, kar ti hočeš, noče obleči, kar mu pripraviš, nikamor se mu ne mudi, ko se tebi mudi … Za vsakega starša bi bilo koristno, da premisli in najde načine, kako preživeti to življenje obrambe in napada, kako torej reševati te izzive. Jaz sem iskala in iskala in na koncu našla nekaj, kar pri meni deluje. Obiskovala sem predavanja dr. Shefaly, sem tudi njen certificirani kovč, in skozi njena spoznanja, načine, kako dela s starši, otroki in družinami že več kot dvajset let, sem odkrila, kako sem lahko boljša do sebe in potem seveda tudi do svojih otrok. To mi je pomagalo, da sem se vrnila k sebi. Naučila sem se umiriti in ne odreagiram na stvari, ki me spravijo iz tira. Kadar se nekaj ne zgodi, kakor sem si zamišljala, se vrnem k sebi, namesto da popravljam in rešujem v tistem hipu. Globoko vdihnem, najdem trenutek, da se umirim, se umaknem od situacije, saj ne bo konec sveta, in potem se vrneš mnogo boljši. Prej sem hotela to vse rešiti, saj sem bila ženska za vse, zdaj pa to nisem več. Zdaj sem ženska, ki bo v nekem trenutku mogoče imela odgovor, v naslednjem ne, in to je v redu.
Lahko opišete kakšno konkretno situacijo?
Najkonkretnejše je, recimo, kadar mora sin, ki hodi v tretji razred, v šolo, pa zamujamo. Hčerka Tara hoče oditi v plesni oblekici, z rokavicami, s kapo in škornji v vrtec, ko je zunaj 30 stopinj, sin pa hoče biti prvi v šoli, potem se onadva začneta prepirati, pa nismo še niti pojedli in popili, vmes pa še pes laja na ves glas. To je specifična situacija, v kateri tudi starš doživlja svoj stres, ker se tudi njemu mudi v službo, vsak pa mora do določene ure biti na svoji strani mesta. Najraje bi zakričali. To so situacije, ki se dogajajo vsem, ne le bogatim ali revnim. Pomembno je torej, kako človek odreagira. Ker je bilo ogromno situacij, ko nisem bila zadovoljna s svojimi reakcijami, sem začela iskati rešitve in načine, kako bi bila boljša in kako bi se bolje pripravila na vse te trenutke. Najbolj mi pomaga meditacija, priprava na dan, ko v sebi ozavestim, kaj so moji današnji problemi.
Več v reviji Jana, 13.9.2022
