Prejšnji teden smo imeli spet en viharček v kozarcu družbenih omrežij, mini škandalček, čisto nov, samo tema je bila že stara: oblačenje. Natančneje, žensko oblačenje.
Komaj smo dodobra predelali modne izbire predsednice državnega zbora, ravno smo pošteno predebatirali, ali so bili tisti njeni rdeči salonarji brezobzirna in brezvestna provokacija ali pač samo rdeči salonarji, ki se lepo podajo k črni obleki; ravno so se malo polegle razprave okrog tiste njene roza oblekice brez rokavov, pa smo spet pri ženskah in njihovih modnih odločitvah. Tole je tokratna dilema: ima šola pravico dekletom predpisovati, kako naj se oblačijo? Jim ima pravico prepovedovati (pre)ozke majice in in (pre)kratka krilca? In če jim že vsili kodeks oblačenja, s kakšnimi argumenti to stori?
In tole je bil povod, ena srednja in ena osnovna šola, obe ljubljanski, naj bi napovedali ali celo začeli uvajati pravila oblačenja. Za punce, itak. Opazite vzorec?
Na osnovni šoli, menda je bila to OŠ Danile Kumar, naj bi razredniki dajali ustna navodila učencem, naj se odevajo v majice, ki pokrivajo popek, in v kratke hlače, ki dosežejo vsaj kolena. OŠ Danile Kumar je bila nekoč moja šola, takrat smo ravno zamudili šolske halje, ki niso bile več obvezne, čeprav so jih nekatere sošolke v nižjih razredih še vedno nosile. Ljubezen do šolskih halj ponekod ni nikoli povsem zamrla, vsake toliko se je vnela strastna debata okrog pobude, naj jih spet uvedejo, češ da je obvezna šolska halja dober socialni izenačevalec, pod njo se namreč ne vidi, ali je otrok reven ali bogat. Haljeljubci niso nikoli prodrli, vedno je zmagala struja, ki je trdila, da imajo otroci pravico do osebnega izražanja, tudi s tem, kako se oblačijo. Povsem in v celoti sem zamudila tudi še zgodnejše obdobje, ko so ob vzponu Beatlov po bežigrajski gimnaziji menda s škarjami lovili dolgolasce, ki so se zgledovali po liverpoolski četverici, in jih skušali na silo ostriči – ali pa jih vsaj z napotnico pod nujno poslati k frizerju. To je edini primer spolne diskriminacije moških na področju mode, za katerega vem.
Srednja šola, ki naj bi se vtaknila v modne odločitve svojih dijakov, je pa Gimnazija Jožeta Plečnika. Priznali so, da so v hišni red res dodali odstavek – vendar se niso spuščali v dolžino kril in širino majčk, samo tako na splošno so napisali, naj se šolajoča se mladina vede in oblači »okolju primerno«. S čimer ni prav zares nič narobe, samo da ali zadeve očitno niso prav spretno skomunicirali in je nekdo ni prav pozorno bral, pa se je potem na Twitterju dvignil val ogorčenja mladih, češ, pustite nas pri miru, na Facebooku so se pa medtem verbalno klale njihove mame, bojna sreča je nihala med strujama »ti mladi se res pohujšljivo oblačijo« in »a ste pozabili, da ste bili tudi vi nekoč mladi«.
Tule je osnovna napaka: nihče ni v računalnik vtipkal, na primer, »pravila oblačenja v šoli« in prebral vsaj delček tistega, s čimer postreže Google. Če bi, bi odkrili, da se je podoben vihar – samo brez Twitterja – enako brezplodno vrtinčil že leta 2011, ko naj bi na neimenovani osnovni šoli deklicam od tretjega razreda naprej prepovedali nositi majice brez rokavov. Ali da nekatere šole že lep čas imajo pravila oblačenja – na primer mariborska OŠ Slave Klavore, kjer so v šolskem letu 2015/16 dopuščali »nežen make-up« in »modna oblačila, ki pretirano ne razkrivajo telesa«.
Ampak tole je tisto, kar je – tedaj in zdaj – v resnici moteče: da se ta pravila nanašajo samo na dekleta. Še bolj pa spremljajoča argumentacija: da zapeljivo oblečena dekleta preveč vznemirjajo fante. In smo kot bi mignil pri tisti stari mantri »sama je kriva, da so jo posilili, ker je bila izzivalno oblečena«.
Seveda se lahko pogovarjamo o tem, kaj je primerno oblačenje za različne priložnosti. Morali bi se. Je pa močno narobe dekletom naprtiti odgovornost za podivjane hormone najstnikov. Ti enako divjajo tudi tam, kjer dekleta nosijo burke. In zanje je, tukaj in tam, odgovoren vsak sam. Ne tista, ki sedi poleg njega v klopi. Pa magari v ozki majčki.
Revija Janašt. 37, 13. 9. 2022
