Kaolin ali kitajska bela glina je naravni mineral, ki je videti kot zelo lahek bel prah s fino strukturo. Ko ga stresemo v vodo, se zlahka enakomerno razprši po njej. Njegova glavna sestavina je mineral kaolinit. Ime kaolin izvira iz kitajščine in pomeni »gorski greben«, saj so ga Kitajci najprej našli na vrhu neke gore na jugovzhodu Kitajske. V 7. in 8. stoletju so ga uporabljali pri izdelavi porcelana, pozneje pa so ugotovili, da se ga da koristno uporabiti še marsikje. Danes ga uporabljamo v papirni industriji, pri izdelavi barvil, v gumarstvu, čedalje več pa tudi v ekološkem sadjarstvu, vinogradništvu in vrtnarstvu.
Kaolin, ki ga uporabljamo v ekološki pridelavi sadja in zelenjave, mora imeti zelo fino strukturo. Surova kaolinska glina v ta namen ni primerna, ker je pregroba in ne zagotovi želenih učinkov, ampak celo škodi, saj povzroči fitotoksičnost in odmiranje.
Zaščiti plodove in rastline
Toda na vrtu je še kako koristen. Plodove in rastline zaščiti pred ptiči, osami in sršeni, pa tudi pred drugimi škodljivimi žuželkami, kot so kobilice, zavijači, pršice, uši, resarji, nekatere vrste moljev, bolšice, bolhači in japonski hrošči. Prav tako rastline ščiti pred boleznimi, npr. jabolka pred jablanovim škrlupom. Krepi tudi celično steno rastlinskih tkiv in rastline zaščiti pred sončnim ožigom in stresom zaradi vročine ter podaljša čas fotosinteze. Kaolin deluje tako, da na površini plodov in cele rastline oblikuje tanko zaščitno prevleko, zaradi česar postanejo rastline neprivlačne za škodljivce. Rastlin prevleka ne moti, celo koristi jim, škodljivcem pa glinena prevleka ni všeč, zato svoj plen raje gredo iskat drugam.
Več v Zarji št. 32, 8.8.2017
