»Velika sem že, v šolo grem,« me je pozdravila sosedova deklica z novo šolsko torbico na ramenih in se naprej igrala šolo. Lana se veseli, da bo 1. septembra tako kot štiriinšestdeset drugih prvošolčkov OŠ Trnovo spoznala svoje sošolce in učitelje, se posladkala s sladkarijami, dobila darilce in bo vesela vsaj tako kot oči in mami pa obe babici in dedka, ki jo bodo na pomembno pot pospremili z najverjetneje solznimi očmi. Svoj prvi šolski dan si bo zapomnila za vse življenje, tako dobre kot slabe trenutke šole pa tudi, ker jo bodo oblikovali. Ne le učenje, ki se ga veseli, tudi igra, ki jo pričakuje. In prav pomembnost igre šolskih otrok poudarja mama drugošolke in socialna pedagoginja Natalija Planjšek z OŠ Trnovo.

- Prvi razred je gotovo prelomnica v življenju otrok in staršev, čeprav se otroci na vstop v šolo pripravljajo že v vrtcu. Kaj pa lahko storimo starši, da bosta njihov prvi dan lep in šola zanimiva?

Prehod iz vrtca v šolo je zlasti v zadnjih letih bistveno mehkejši. Pomembno je, da se vsi skupaj, otroci in starši, z veseljem in optimizmom podamo na to pot. V osnovni šoli otrok preživi devet let, kar je zelo veliko, in to obdobje je mavrično kot vsako obdobje našega življenja. Zgodijo se zelo prijetni trenutki, včasih pa tudi malo manj prijetni. Na šoli poskušamo otrokom in njihovim staršem vzbuditi veselje do šole že, ko se prvič srečamo - ob vpisu ali na individualnih srečanjih, še zlasti, če prihajajo na šolo otroci, ki prej niso obiskovali vrtca v neposredni bližini. Tako navežemo prvi stik z njimi, se sprehodimo po šoli, da otrok vsaj približno spozna okolje, si morda ogleda učilnico kakšnega prvega razreda, knjižnico, telovadnico, igrišče. Ob koncu avgusta pošljemo bodočim prvošolcem vabilo za prvi šolski dan, ki je naslovljeno prav nanje. Pripravimo jim poseben sprejem. Prvi šolski dan je za vsakega otroka poseben praznik, zato naj si tudi starši na ta dan vzamejo čas in poskrbijo, da jim bo ostal v lepem spominu.

- Otroke pred prvim šolskim dnem odrasli pogosto strašijo, da je konec zabave, da se začenja šola in s tem resno življenje. Kaj jim sporočajo?

Ja, včasih pogosto slišan stavek, ki ga izrečejo starši. In v veliko škodo otroku, saj mu že pred začetkom nekega novega obdobja sporočamo nekaj negativnega. Kako po tem, ko slišimo tovrstne besede, sploh začeti optimistično?! Res je, da si ne smemo ustvariti iluzije, da šola ni šola, saj to za otroke ne bi bilo dobro. Napačno bi bilo misliti, da skozi njo zlahka prideš, ne da bi se moral truditi. Šola ni samo polje prijetnosti, ampak tudi polje dolžnosti. Ni samo pravica, svoboda, temveč tudi obveznost. Ničesar se ni treba bati, vendar šola mora biti zahtevna, saj je tudi življenje zahtevno in v tem ni ničesar slabega.

- Kaj se dogaja v šestletnih, sedemletnih otroških glavicah, ko prvič prestopijo šolski prag? Kako jih vidite, doživljate in kako oni doživljajo učitelje in okolje?

Otroke lepo pripravijo na vstop v šolo že vzgojiteljice oziroma vzgojitelji v vrtcu. Menim, da otroci prehod vzamejo kot sestavni del življenja, njihovo razmišljanje in gledanje na šolo je v tesni povezavi z odnosom staršev (in njim pomembnim drugim ljudem) do šole. Seveda se zgodi prelomnica, saj se otrok znajde v novem fizičnem in socialnem svetu šole. Šolski prostor je drugačen kot prostor vrtca, otrok spozna veliko novih vrstnikov, prav tako novih odraslih ljudi, na katere se mora navaditi. Navaditi se mora tudi na nova pravila, ki so v šoli drugačna kot v vrtcu. Nekateri otroci se temu prilagodijo prej, drugi nekoliko počasneje, redki pa so tisti, pri katerih se pojavijo večje prilagoditvene težave. Pomembno je le, da se počutijo varne, da vedo, da jim bomo stali ob strani in jim pomagali - učitelji in starši. Tako bistveno lažje stopijo čez kamenček, ki se jim postavi na pot.

- Kako jih sprejmete, kaj se dogaja na ta prvi šolski dan, kakšno sporočilo jim prinaša šola?

Za sprejem prvošolcev se na šoli vsako leto potrudimo, kolikor je mogoče. Pripravimo jim predstavo, s katere vsebino se jim skušamo kar najbolj približati, jih nasmejati, igrivo posredovati tudi kakšno sporočilo, ki je povezano z vrednotami, ki jim sledimo na šoli: srčnost, ustvarjalnost, znanje, odgovornost in varnost. Razveselimo jih z darilci, ki jim zelo veliko pomenijo in postajajo na šoli že kar tradicionalna. To nam potrjujejo misli devetošolcev, ki ob zaključku osnovne šole pogosto povedo, koliko jim je pomenila igračka iz prvega razreda in naj tega nikar ne opustimo. Po predstavi jih sprejmejo učiteljice in vzgojiteljice, nato pa je organizirana sladka pogostitev v šolski jedilnici.

- Vsi otroci se šole ne veselijo - kako jim pomagate?

V pedagoškem procesu je za doseganje uspeha nujno uresničevanje vzgojno-izobraževalnega trikotnika učitelj-učenec-starši. Če hočemo doseči dobre rezultate, moramo sodelovati vsi, saj sta družina in šola dve temeljni skupnosti, v katerih otrok dobiva osnovna sporočila o medsebojnih odnosih v ožji in širši skupnosti. Naš cilj je otrokom pomagati, da bodo odrasli v zadovoljne, motivirane, odgovorne posameznike, ki ne bodo dvomili o sebi in bodo sposobni misliti z lastno glavo. Vsi otroci imajo darove in sposobnosti ter so na nekaterih področjih močni (morda so dobri pri glasbi, umetnosti, športu, komunikaciji, imajo smisel za humor, so izjemno ljubeznivi in imajo zelo plemenit značaj ali pa energijo in veselje do življenja, ki ga s pridom prenašajo na ljudi okrog sebe). Občutek, da otrok blesti na enem področju, bo pozitivno vplival na vsa področja njegovega življenja. Otroka moramo opozarjati na njegove sposobnosti in darove. Če učitelji in starši iščemo dobro in pozitivno pri otroku, bomo to tudi našli, in otrok bo z večjim veseljem prihajal v šolo. Starši so namreč učiteljem v neprecenljivo pomoč pri spoznavanju otroka in dela z njim.

- Pa starše otrok opozarjate na morebitne posledice prevelike ambicioznosti staršev in preobremenjenosti otroka?

Starše na vidik prevelike ambicioznosti vedno opozorimo na skupnem srečanju, saj v zadnjih letih zelo pogosto opažamo preobremenjenost otrok z najrazličnejšimi interesnimi dejavnostmi že v prvem razredu. Dogaja se, da so starši tako rekoč v vlogi »taksi službe« in otroke prevažajo od ene dejavnosti k drugi z dobrimi nameni, da bodo za otroka naredili največ. Pozabijo pa na to, da otroci naredijo v šoli »celoten delovnik« in potrebujejo počitek.

Številne aktivnosti, učenje tujih jezikov, glasbena šola, ples ... morda bolj škodijo kot koristijo otroku v tako zgodnjem obdobju. Četudi so otroci sposobni, da se veliko naučijo in hitro napredujejo, lahko problem povzroči neustrezno poučevanje ali otrokova pasivnost, nezainteresiranost, pa tudi neustrezna pričakovanja staršev, drugih odraslih, ki od otroka pričakujejo le rezultate in uspeh. Zato priporočamo eno interesno dejavnost ali največ dve, med njimi tudi takšne, ki predvsem spodbujajo gibalne aktivnosti.

Otroci so naravni učenci. Če odraščajo v spodbudnem okolju, ki se odziva na njihove potrebe, ki jim dovoli igro in raziskovanje, bodo iz okolja dobili informacije, ki jih potrebujejo v danem stadiju razvoja. Otrok prav skozi igro dosega najvišje ravni mentalnega delovanja.