Še sreča, da je prim. Darja Boben Bardutzky, vodja oddelka za zdravljenje odvisnosti v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, psihiatrinja. A celo to ji ni ravno vedno pomagalo pri iskanju poti, da bi njena (zdaj že odrasla) sinova s čim manj zapleti končala osnovno šolo. Ko se je to vendarle zgodilo, je držala obljubo iz tistih stresnih let. Pred dobrim letom je za kakšen mesec odšla na Rab in tam napisala knjigo z naslovom Kurja šola, mačja šola. V knjigi je s spretno uporabo živalskih metafor opisala »kurjo šolo«, kakršno je doživljala kot mama, ter »mačjo šolo« oziroma svoje videnje, kakšna naj bi bila nova, drugačna šola.

 Drobna knjižica, ki jo je izdala v samozaložbi in jo sprva nameravala zgolj podarjati prijateljem, je postala prava uspešnica. V nekaj mesecih je doživela ponatis, a kljub velikemu povpraševanju je ni mogoče kupiti v knjigarnah. Pred nekaj meseci so jo umaknili s polic, češ da potrebujejo prostor za šolske učbenike. A prav ta knjiga je navdihnila gibanje Mance Košir Kakšno šolo hočemo?, ki se mu pridružuje čedalje več s sedanjim sistemom nezadovoljnih ter razočaranih učiteljev in staršev.

- Šolanje vaših sinov je bilo zelo travmatično tudi za vas. Kako ste ga doživeli?
Mogoče je bilo zame celo bolj travmatično kot zanju. Težava je bila, da se je eden rad učil, drugi pa ne. Ampak nihče ni bil zadovoljen in srečen – ne onadva in ne učitelji z njima. Kot mama sem trpela z obema. Bolj seveda s tistim, ki se ni rad učil, ker brez moje pomoči najbrž ne bi naredil šole. A še bolj kot to se mi je zdelo problematično, da tudi tisti, ki je bil pri tem zelo uspešen, v to šolo ni sodil.
- Razumljivo je, da se v šoli ni dobro počutil sin, ki se ni rad učil, težje pa, da tja ni sodil niti tisti, ki je veljal skoraj za genija …
Nesrečen je bil, ker je videl, kaj se dogaja. Imel je svoje mnenje o stvareh, veliko vprašanj. To ni bilo všeč vsem. Vedno pravim, da je bil zame blagoslov, da sta bila otroka tako različna. Če bi imela samo tistega, ki je bil odličen, bi mislila, da znam vzgajati in da sem prava frajerka. Če pa bi imela samo »malega«, bi mislila, da sem popolni »luzer«, da ničesar ne znam. Hvala bogu, da sta bila oba! Tako sem videla, da morajo tudi starši v šoli vselej veliko delati, sodelovati.
- Kaj vas je najbolj motilo?
Najbolj to, da smo bili čisto za vse, kar se je zgodilo, krivi in odgovorni starši. Kar naprej smo poslušali: »Vaš otrok je pa grozen – in vi z njim!«

Več v Jani št. 35, 1.9.2009