Zdi se, da o vzgoji otrok danes vemo več kot kadarkoli prej. O tem je napisanih že nemalo priročnikov, pojavile so se ustanove, ki bdijo nad varnostjo in pravicami otrok, pomagajo pa nam tudi izvedenci, ki svetujejo, kako naj vzgajamo otroke, ki so zaščiteni in zavarovani bolj kot kadarkoli prej. Paradoksalno pa strokovnjaki ugotavljajo, da je čedalje več staršev paranoičnih in v bojazni za otroke tem kradejo prav tisto najlepše – otroško brezskrbnost.
Na čedalje bolj razširjeno paranoično starševstvo je pred nekaj leti v svoji knjigi z naslovom Paranoid Parenting med prvimi opozoril angleški sociolog Frank Furedi. V omenjeni knjigi nazorno opisuje paranoične starše, hkrati pa ugotavlja, zakaj se zdi vzgajanje otrok danes težje kot kadarkoli prej. »Vsak dan nas opozarjajo pred nešteto nevarnostmi, ki prežijo na naše otoke, zdi se, da je vse, kar nas obdaja, postalo morebitna nevarnost, pred katero jih moramo kakorkoli obvarovati.« Staršem se zato zdijo nevarne tudi do nedavnega povsem vsakdanje dejavnosti, recimo vožnja otrok s šolskim avtobusom. Avtor v knjigi opisuje mater, ki se je vsak dan vozila za avtobusom, s katerim se je peljal v šolo njen sin, da se je prepričala o njegovem varnem prihodu tja.
Seveda je povsem normalno, da starše skrbi za dobro njihovih otrok, vendar obstaja neka meja, ko se pretirana skrb za otroka spremeni v tako imenovano »starševsko paranojo«. Furedi ugotavlja, da je tudi naše stare starše skrbelo za otroke, le da so se te skrbi osredotočale na otrokov duševni, telesni in moralni razvoj, medtem ko so se danes razširile na skorajda vsako, tudi precej nepomembno malenkost pri vzgoji, recimo vprašanje, ali naj otroka prisilimo, da bo jedel grah ali ne. Še posebej pa je prišlo v ospredje problematiziranje otrokove varnosti, ki naj bi bila ogrožena na vsakem koraku.
Smo obsedeni? Zaradi nevarnosti, da se bo otrok zadušil z majhno igračo, te množično umikajo s prodajnih polic. Otroške hojce, ki smo jih uporabljali leta in leta, so na zatožni klopi, ker obstaja nevarnost, da se otrok s hojco prevrne ali pade po stopnicah. »Sicer je ta nevarnost bolj realna kot smrt zaradi zaužitja kart Pokemon, vendar ta strah izvira iz predstave, kaj vse se lahko zgodi, te pa ne podpirajo nikakršni dokazi, da se je to sploh kdaj zgodilo,« pojasnuje Furedi.
»Sodobna teorija starševstva poudarja varnost in previdnost kot glavni vrlini pri vzgoji. Paranoično starševstvo gre, kadar govorimo o nevarnostih, ki prežijo na otroke, daleč čez meje pretiravanja. Starše namreč vodi neprestano prepričanje, da se bo otrokom zgodilo, če tega ne bodo preprečili, nekaj slabega. To prepričanje pa vodi v izogibanje vsem okoliščinam, ki so potencialno nevarne za otroka, kar ni zgolj naporno za starše, temveč je lahko celo slabo za otroka, ker je tako prikrajšan za okoliščine, ki bi mu sicer omogočile nadaljnji razvoj. Otroška psihologinja Jennie Linden svetuje, naj si starši namesto vprašanja, kaj vse lahko gre narobe, raje postavijo vprašanje: »Kaj se lahko moj otrok iz te situacije nauči?« Medtem Furedi opozarja še na dejstvo, da obstaja velika razlika med roditeljem, ki se zaveda morebitne nevarnosti, in tistim, ki domneva, da se bo vsaka izmed nevarnosti tudi uresničila, če je sam ne prepreči.
Tekst: Lara Jelen
Več v Jani št. 19, 8.5.2012
