Šestdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje, v katerem sta poleg dnevne sobe, majhne kuhinje in kopalnice še spalnica in majhna soba, je bilo resda občinsko, a družina se je odločila, da dom, v katerem zdaj živijo že trideset let, po »Jazbinškovem zakonu«vendarle odkupi. »Ves čas smo upali, da bom dobila službo in da bo denarno bolje, ko bodo otroci odrasli – mislili smo, da bomo stanovanje lahko odplačevali.« Počasi in na obroke ga kupujejo, zanj plačujejo mesečno petdeset evrov, dokončno poplačali naj bi ga prihodnje leto. In čeprav ni družina nikoli živela zares lagodno, kar je ob šestih otrocih in eni službi razumljivo, so se nekako le prebijali. Oče je delal pri Gorenjskem tisku, mama je nekje med rojevanjem otrok in ostajanjem doma zaradi njihovih bolezni (»Ne morem pomagati, tako je bilo!«) le nabrala kakih deset let delovne dobe, ko so otroci zrasli in je želela v službo, pa službe ni več dobila – in še danes je tako! Ker ima spretne roke, se je v naših bolj rožnatih časih, ko so ljudje še imeli nekaj denarja, znašla tako, da je šivala. In je nekako šlo. Življenje jim je povsem spremenila moževa bolezen, posledično jim grozi, da bodo ostali brez stanovanja, brez doma!
Skrajna stiska
»Nikogar ne morem prositi za pomoč,« pravi gospa Nada brez solza, njene oči žarijo le zaradi nemoči in strahu. »Tu, v mestu, je drugače kot na deželi, vse moramo kupiti. Reveži nimamo prijateljev, nikogar nimamo.« Njene besede zvenijo kruto, a kruta je pravzaprav razčlovečenost našega časa, v katerem šteje največkrat le denarni status, stiski pa preveč ljudi, ki bi lahko pomagali z lahkoto, zapira vrata. »Ne vidim več rešitve, zato sem vam pisala in prosila za pomoč. Zdaj nam je najhuje.«
Zdaj pomeni dolgo obdobje zadnjih pet let, kajti takrat je moža prizadela možganska kap. »Ne more ne hoditi, ne govoriti, uživa lahko samo pretlačeno, pasirano hrano.« Ob tako hudi bolezni, ki prizadene vso družino, kruto dejstvo, da je mož že pred boleznijo kot tehnološki presežek ostal brez službe in pristal na zavodu za zaposlovanje, nekako spolzi v vsakdanjost mnogih Slovencev. A je bilo je pomembno in je še, da je družina ostala brez dobršnega dela prihodka že takrat in v vsem obdobju: mož je bil med boleznijo več kot dve leti povsem brez dohodkov, šele zadnji dve leti in pol dobiva 499 evrov invalidske pokojnine. In kot da ne bi bilo dovolj gorja, se je začelo življenje z izgubo službe in z boleznijo še bolj zapletati: kakor po tekočem traku so se izrabljeni (»Kupovali smo rabljene!«) gospodinjski aparati izrabili do konca: že nakup pralnega stroja pomeni ob nizkih dohodkih udarec, od katerega si družina v stiski zelo težko opomore. Moževa nekdanja odpravnina je šla pred leti za nova okna, ki so jih morali kupiti vsi v bloku, obvezna je bila tudi centralna kurjava, čeprav je bila družina več kot zadovoljna s pečjo na drva, prav tako so obvezni števci na radiatorjih za porabo gretja. A vse to stane in nikogar ne zanima, ali nekdo v bloku preprosto nima denarja za tako velike stroške. »Morali smo plačati. Nihče niti ne pomisli niti ne vpraša, ali si takšne stvari zmoremo privoščiti!« A so si jih morali, tudi obnovo kopalnice, v kateri je zamakalo in jo je bilo treba sanirati. Ob vsem tem je zmanjkalo denarja za plačilo vode, kanalizacije, smeti, ogrevanja, pa tudi tistega denarja, ki gre v skupni »hišni« fond – rezervni sklad, ki ga imajo za obnovo bloka in v katerega prispeva vsaka družina. »Kaj naj bi naredila?!« sprašuje Nada. »Vsega nisem mogla plačati. Plačevala sem elektriko, RTV prispevek, časopis in hrano, za drugo je zmanjkovalo …«
Nada išče delo – kakršnokoli!
Več v Jani št. 19
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
