Ko gledam današnji svet, vem, da se ne smem pritoževati. Že nekaj časa sebi in drugim pripovedujem, da bi dala marsikaj za to, da bi, kar je bilo dano meni in moji generaciji, bilo dosegljivo tudi mojim vnukom.
Prejšnji teden sva bila v Dolomitih. Vreme je bilo tako tako. Grd, deževen in vetroven dan, na kakršnega smučajo le tisti, ki so za to plačani, sva izkoristila za izlet. Z avtobusom. V krajih, kjer apartmajske, hotelske in še kakšne zmogljivosti stojijo domala druga na drugi, lokalne skupnosti naredijo vse, da spravijo pločevino s cest. Ob smučarski vozovnici dobite tudi vozovnico za brezplačne avtobusne prevoze. In sva šla v Bolzano. Že mesto samo je vredno sprehoda, obisk muzeja z znamenitim Ötzijem pa nuja. Priporočam. Bližnji Messnerjev muzej je bil žal zaprt. Pa izleta ne obujam zaradi muzejev, temveč zaradi avtobusnega prevoza. Racionalnega, priročnega, hitrega. O tem, da večinoma prazen avtobus iz središča Medvod do mojega tri kilometre oddaljenega doma vozi domala uro, sem že pisala. Avtobus proti Bolzanu je bil nabito poln. Ne le to. Na lokalna postajališča je pripeljal do sekunde natančno. Točnost je pogoj tudi za prostor na majhni končni postaji. Prav res, ko to vidiš, je jasno, da je z našim javnim prometom marsikaj neskončno narobe. Vse gre po polžje. Dela na cesti, prestopanje z vlaka na avtobus in nazaj, zamude, kakor nanese … Smo nesposobni, leni, pokvarjeni? Se to nekomu splača? Mar državljani, ki vse to plačujemo, nismo vredni niti razmisleka, zakaj je tako? Berem, da bo gradnja tretjega pasu ob avtocestah trajala več let!? In da bo pač treba potrpeti … Pa do sosedov, ki bi jih lahko kaj vprašali, ni tako zelo daleč. Ni naključje, da mnogi dvomimo o upravljanju te države. Na vseh možnih področjih. Ko je treba ukrepati, se vse ustavi. Stalni očitki, preiskovalne komisije s silnimi zaključki in nikakršnimi rešitvami, metanje polen ... vmes pa ena sama politika. Kdo bo koga. Mimogrede, povejte, kaj se je vam pletlo po glavi, ko ste poslušali navdušenega Anžeta Logarja, ki bo zdaj, ko je Svobodi speljal Tineta Novaka, končno lahko začel tržiti svojo vlogo? Ste za tega Novaka sploh že slišali? Težko. V svojih treh poslanskih letih se je »izkazal« s 17 poslanskimi vprašanji. Dobrih pet na leto! Njegovi sotrpini so jih zmogli povprečno 57. A ni pomembno, plača je. Čez prst 5.000 plus. Bruto.
Na srečo pa Slovenija vsaj ni Srbija. V vseh mandatih doslej vendarle nismo imeli nobenega takega, kot je Vučić. Čeprav, kot berem tiste, ki o razmerah v Srbiji vedo več kot jaz, so v tujini z Vučićem zadovoljni. Mnogim je ustregel, zna z Rusi, dobro mu gre na Zahodu. Preračunal je. Karkoli si že mislimo, Srbija je pomemben dejavnik na Balkanu. Slovenija ni. Janković je Vučića javno podprl. Ker sta, pravi on, prijatelja. Dajte no, prijatelju voščiš zasebno, ko se greš politiko, pa to objaviš v medijih. Držim pesti za študente!
A danes, ko to pišem, šteje ena sama novica. Dončić. Slovenija je v šoku. On menda tudi. Ko gre za tovrstne posle, ni sindikatov, ni zagovornikov delavskih pravic … Prodajnega »artikla« nihče nič ne vpraša. Tudi to je Amerika. Biznis. Žal ne le v športu. Amerika je grozljivka. Trump pa lutka v rokah milijarderjev! Na novo rišejo meje, izganjajo ljudi, pošiljajo Palestince v Egipt, bi Grenlandijo, Panamo, Kanado … Je mogoče, da je EU presenečena? Da cele kolonije dobro plačanih uradnikov niso vedele? Nimajo odgovora, strategije ... Edino, kar so doslej jasno povedali, je, da bo treba denar namesto v šole in bolnišnice vložiti v orožje.
Doslej smo »jajca« zasledili samo pri danski premierki Mette Frederiksen. Drugi evropski »mači« so očitno brez njih. Žal.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
