In polemike, ali nizke cene v trgovinah ali »višji standard« živali. Kadar kupujemo, bi poceni, kadar vidimo hlev, smo zgroženi. Pa čeprav vsi vemo, da poceni dobre in zdrave hrane ni. Ne iz hleva ne z njive.
Posebej glasni so – razumljivo – ljudje, ki iz etičnih razlogov ne jedo mesa in mesnih izdelkov. V Sloveniji je okoli dva odstotka vegetarijancev in odstotek veganov. Takole čez palec obojih torej okoli 60 tisoč. Oboji za trpljenje živali krivijo mesojedce. Ob tej jezi za racionalen razmislek, ali bi osem milijard ljudi sploh lahko preživelo brez mesa, ni prostora. Od nekdaj so se ljudje prilagajali. Jedli so, kar je bilo. Samo tisti, ki so imeli – in imajo – veliko vsega, so lahko izbirali – med mesom in belim kruhom.
Odraščala sem na kmetiji, kjer smo jedli tisto, kar se je pridelalo in vzredilo doma. Da ne bo dvoma, lačna nisem bila nikoli. Več kot jasno pa mi je bilo, zakaj se je kolinam reklo kmečki praznik. Ko je bil, smo ves teden jedli pečenko, jetrca, krvavice, obirali kosti … Mimogrede, še danes poskušam kje kupiti prave prleške kašnice, pa jih ni. A koline so bile le enkrat v letu, sicer se je jedla sezonska hrana. Pozimi krompir, močnik in koruzni žganci, poleti, kar je zraslo na vrtu in njivi. Meso pa le ob nedeljah. Praviloma je bil to piščanec. Tisti, ki je še malo prej tekal po dvorišču. V mojih časih se življenja otrokom ni prikrivalo. Da je dostikrat najprej smrt, potem hrana, smo vedeli.
Za ljudi, ki iz etičnih razlogov ne jedo mesa, sem prvič slišala po selitvi v mesto. V skladu s presojo večine so se tudi meni zdeli čudaki. Mesa ne, z veseljem pa repo in krompir? Danes seveda vem, da vegetarijanstvo in veganstvo nista novodobna modna muha vsega presitih ljudi. Segata daleč nazaj v staro Grčijo, Indijo … Mesa niso jedli Platon, Sokrat, Da Vinci, Einstein ...
Vem pa tudi, da tisto, kar danes zraste na njivi ali drevesu, res nima oči, a to še ne pomeni, da je tudi nujno zdravo. Že dolgo ne. Otroci smo tam v 60. s pomočjo culice iz gaze krompir na debelo potresali s pantakanom. Čeprav je stroka že takrat vedela, da gre za nevaren strup. Kdo ve, koliko smo ga pojedli. In kdo ve, kaj vse danes pojemo, ko hrustamo kot slika lepo solato in zelenjavo. Pridelovalci vsi po vrsti zagotavljajo, da je vse, kar ponujajo, naravno, brez kemije. No ja. Vsako leto dam v zemljo kakšne štiri gomolje krompirja. In ker so sirote odvisne od zemlje in neba, pridelek mirno pospravim v eno dlan. Samo ugibam lahko, kako pravi kmetje pridelajo polkilogramske gomolje.
Kar zadeva milijarde na planetu, pa nikoli ne bodo mogli vsi izbirati. Nikoli niso mogli. Velika večina ljudi je bila z razlogom vsejeda. Izbira je privilegij. Bojim se, da jih bo vedno manj, ki ga bodo imeli. Marsikaj na planetu je narobe. Ne le Trump. Količina toplogrednih plinov rejnih živali, opozarja stroka, je prevelika. A ob sedanjih podnebnih nihanjih in vremenskih katastrofah mnoga ljudstva brez mesa ne bi preživela. Nekateri omenjajo žuželke, hrošče, kobilice, mravlje, a tudi to so živa bitja. Še ena dilema za vegetarijance in vegane.
Še enkrat, izbira je privilegij. In kakor se ta svet vrti, bomo lahko Zemljani vedno manj izbirali.
Generacije, ki danes odraščajo, bodo morale najti rešitve. Kmalu. Ne nazadnje je že sedaj milijarda ljudi na planetu lačna, milijarda in pol pa predebela.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
