Pred januarsko volčjo luno se z Janekom ni dogajalo nič posebnega. Nekaj dni po tem, ko je že malo ogrizena spet prilezla zvečer izza Svinjaka, pa se je spravila tudi nanj. Malo je taval sem in tja po hiši, takoj po vremenski napovedi me je strmo gledal s kavča, kdaj se bom spravila v posteljo in še enkrat več prebrala Mišmaša. Malo zgodaj je še bilo, nisem bila niti malo zaspana, očitno pa tudi Janek ne.
Ampak red je red in sva šla. Vse sem naredila tako kot vsak večer, Janek tudi. A sem takoj opazila, da bo za naju to težka noč. Ni se namreč ulegel na bok, temveč na hrbet. Zato ima potem težave z dihanjem, ki so podobne apneji. Včasih preneha dihati za kar nekaj sekund, potem pa začne loviti sapo, postane nemiren, včasih se čisto prebudi, včasih spi naprej.
Ko je bil star nekaj let, sem zaradi tega večino noči prebedela zraven njegove postelje. Vsakič se mi je zdelo, da sploh ne bo več vdihnil. Zato sem ga valjala po postelji sem in tja, da bi ostal na boku. Potem sem, po precejšnih mukah, izprosila pregled v bolnišnici. Janek je ostal na opazovanju dva dni, pa vendar zdravniki niso našli ničesar posebnega. Ostalo je pri tem, da je tudi to prispevek downovega sindroma. Saj mi je odleglo, se pa nikoli v vseh triintridesetih letih nisem temu privadila. Vsakokrat, ko neha dihati, mi srce tako udari, da se mi zdi, da mi bo kar skočilo iz prsnega koša.
No, to noč ga je njegovo nemirno spanje na hrbtu kar samo spravilo pokonci. Pustila sem ga nekaj časa, da je pospravljal po hiši, kar se mu je pač zdelo, da sem naredila narobe. Potem sem ga začela spet spravljati v posteljo. Tako se je trudil zapreti oči, da mi je bilo res težko. Ko se mi je zdelo, da se je umiril in zaspal, pa je mene čisto zapustil spanec. V takšnih trenutkih moram vstati, ker se mi navadno prikradejo črne misli in se moram s čim zamotiti. Ne vem, ali je bilo tako tudi z Janekom, v trenutku je bil za menoj in me iskal. Skratka, še dvakrat to noč sva ponovila vse skupaj, hehe. Janek je bil zjutraj kot sveža roža in pripravljen na nov dan, jaz pa utrujena, kot da bi delala nočno izmeno v kakšni pakistanski tovarni.
Lahko bi rekla, da ta luna ni bila čisto nič prijazna do naju. Pravzaprav še manj kot druge polne lune. Pa sem se tako trudila in jo občudovala vsako noč na nebu, pa še vsako jutro, ko sva se z Janekom še v temi peljala po dolini navzdol, sva jo na čezsoškem mostu opazovala, kako se ogleduje in blešči v reki Soči.
Pa saj ji nisem nič zamerila! Nikoli ne bi mogla ničesar zameriti tako čudovitemu in skrivnostnemu delu narave, ki je videl že toliko hrepenečih oči nas ljudi, ko smo zrli vanjo, pa toliko solz, ko smo jokali in si predstavljali, da zmore naše želje, naša sporočila, pa tudi košček našega srca prenesti tja, kamor sami nismo mogli.
In zdaj si tudi rada zamišljam, da je luna za povračilo, posebej še nam, lunatičnim nespečnežem, podarila nekaj drugega. Te dni sem opazila tako veliko prijaznih ljudi in prijaznih dogodkov. Saj vem, tudi za praznike je bilo veliko vsega, a takrat se že tako spodobi prijaznost, ali ne?
V soboto zjutraj sva šla v trgovino. Ker tudi čez vikend Janek vstaja ob peti uri zjutraj kot vse druge dni, sva skoraj vedno prva. No, pa ne samo midva. Vedno isti vaščani se zberemo. Očitno imajo tudi drugi ljudje svojo rutino. Tudi Nives, ki naju je objela, ker je zadnjič tukaj brala, da so objemi zdravilni. Vedno mi je milo, ko se srečamo, tokrat pa še posebej.
In več bralk mi je ta teden sporočilo, da je zelo prijazno, ker sem jih spomnila na to prijazno gesto.
En dan sem opazovala Janeka pred njegovim delovnim centrom, ko je prihajal proti avtu. Pred domom je stal njegov prijatelj in mu prijazno pokimal, Janek pa se je malo povzpel na prste ter ga potrepljal po rami.
Potem sem poklicala v ordinacijo enega svojih zdravnikov in prosila za obdobni pregled. Prijazna sestra mi je ponudila, da sama izberem datum.
Pa še: šef Nejc na mojem avtoservisu mi vsak dan pove, da misli name, no, bolj na moj avto, in se trudi, da mi bo lahko v času popravila zagotovil nadomestni avto.
Zdaj lahko še dodam k temu prijazne geste mojega Janeka, ki se te dni ne odlepi od mene. Mu je luna naročila, da mora paziti name? Kadar sem v kopalnici, vidim šop las in dvoje oči, ki kukajo sredi vrat. No, morda samo preverja, kakšen nered mu bom naredila, hehe. In kadar pride na vrata kuhinje in me nepremično gleda? Morda samo čaka, kdaj bo hrana na mizi. Pa kadar me na sprehodu trdno drži pod roko in se vsake toliko časa ustavi ter mu moram nekaj zašepetati na uho? Mi tako preusmerja moje včasih težke misli?
Ja, Janek je prijazen fant! Ni treba vedno veliko besed, le opaziti je treba. Tudi vi kdaj pomislite na to, kdo je bil in kje nazadnje prijazen do vas. Ste dopustili, da vam je to pogrelo srce? Je tudi vas potem prijelo, da bi prijaznost delili naprej?
Velike reči so vedno najprej majhne. Če želimo, da bodo zrasle, se povečale, prevladale …, jim moramo hraniti, skrbeti zanje, jih imeti radi, jih udomačiti …
Tudi prijaznost lahko udomačimo! Hvala, Mali princ!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
