Tekla sem stran od zoprnega dogodka, modrih uniformirancev, stran od kazni, ki se mi je napovedovala. Še zdaj ne vem, kaj se je v meni tisto noč prelomilo, ampak doživljala sem smrtni strah in nisem mogla ustaviti svojih nog, ki so bežale stran tudi od mene. Sama sebi sem se zdela kot slaba kopija Forresta Gumpa, ko sem tekla po Dunajski mimo stadiona, proti Bežigradu, ampak ustaviti se nisem mogla. Tekla sem in tekla po stranskih ulicah, izogibala sem se osvetljenih prehodov, ljudi, avtomobilov, tekla sem po temi, po vrtovih, čez parkirišča … In to jaz, ki nikoli ne tečem, niti za avtobusom, še manj pa za moškimi: zdaj sem tekla svoj maraton za svobodo na vso moč. Hotela sem zbežati domov, se skriti v svojo posteljo, zakopati pod odejo, da me nihče ne bi našel, a potem sem se nekje vmes, med tekom, spomnila, da sem pri policistih pustila svoje dokumente. Sranje. Zdaj vedo, kdo sem in kje živim, vedo, da sem zbežala, in zagotovo me čakajo pred blokom. S policijskim kombijem, kakopak. Ne smem domov. In potem nisem šla. Vso noč sem se potikala po Bežigradu, žejna sem bila in zeblo me je, ampak domov si nisem upala. Skrivala sem se med parkiranimi avtomobili, vsaka sirena, ki sem jo slišala (in v Ljubljani je ponoči kar veliko policijskih in tudi reševalnih siren), mi je nagnala nov strah v kosti, saj sem bila sveto prepričana, da vsi policijski avtomobili v Ljubljani iščejo prav mene. Ubežnico s kraja zločina.
Šele ko se je začelo daniti, sem si upala pred blok. Še dobro uro sem se skrivala med parkiranimi avtomobili ter srepo opazovala vhod v stavbo in okolico. V takem primežu strahu sem bila, da sem bila sveto prepričana, da me pred stanovanjem čaka policijska zaseda. Z marico. Čeprav nisem opazila nikogar, ki bi se sumljivo vedel, sem verjela, da so policisti skriti nekje v zasedi in potrpežljivo čakajo name. Saj niso neumni in dobro vedo, da se moram slej ko prej vrniti domov.
Ko nisem več mogla čepeti in ker nisem opazila nič nenavadnega, niti policistov v civilu, ki bi se med sabo pogovarjali s slušalkami v ušesih, sem si upala iz svojega skrivališča. Počasi in pazljivo sem se premikala proti svojemu bloku, oprezala sem okoli sebe, niti dihati si nisem upala. En korak, dva, vedno bližje vhodu sem bila, nikogar nisem opazila, ki bi prežal name, zrak je bil čist, vstopila sem v blok. Vse mirno. Kaj pa če me čakajo v stanovanju? Bila sem na robu moči, vsa sem se tresla od strahu, ko sem lezla po stopnicah v drugo nadstropje. Skoraj me je zadela kap, ko je soseda v prvem nadstropju nenadoma odprla vrata in me zagledala, prilepljeno za zid. »O živijo, soseda,« je rekla, »nisem vas videla.« Nekaj sem zamomljala in se odplazila naprej ob zidu. Nisem se je upala vprašati, ali je morebiti v bloku videla policiste. Morda pa soseda ve, da me išče oblast, sem pomislila prestrašeno, in jim bo šla telefonirat: »Pridite, ubežnica je doma.« Brez besed sem se odplazila do stopnic, na vrhu so se videla vrata mojega stanovanja, nikogar nisem opazila, hodnik je bil prazen. Kaj pa če so v stanovanju in me tam čakajo? Srce mi je bilo kot cerkveni zvon, ves blok je odzvanjal od njegovih udarcev, ko sem odklepala vhodna vrata. Nihče se ni zadrl, roke gor!, ko sem vstopila, in nihče ni skočil name: stanovanje je bilo tiho in mirno, nikogar ni bilo, vse je bilo tako, kot sem pustila sinoči. Izčrpana in izmučena sem padla v posteljo ter prespala ves vikend.
Naslednje dni sem živela v strahu pred policisti, pričakovala sem, da se bodo vsak čas pojavili na mojih vratih, češ, gospa draga, mi imamo pa nerazčiščene račune. Policistov ni bilo, sem pa zato dobila vabilo k sodniku za prekrške. Nov strah, nova nočna mora. Kaj bodo zdaj naredili z mano? Okej, napihala si, to niti ni taka huda drama, pa še prvič je, predvidevam, da bodo to upoštevali. Kaj pa če ne bodo? »Večja drama bo, ker si zbežala pred policisti,« so me strašili prijatelji. »Lahko da te bodo celo zaprli, ker si zbežala s kraja zločina, kdo bi vedel,« še so še naprej pritiskali na moj stres, da je rasel do neba in naprej. Prestrašena, pohlevna in skesana (ter oblečena v belo srajco kot za k maši) sem se pojavila pred sodnico za prekrške. Nič kaj veliko nisem odgovarjala, prvič sem bila na sodišču.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.