Tega pa nisem hotela in že tako sem bila pod stresom, ko sem se po Sloveniji vozila brez vozniškega dovoljenja. Ne hvalim se s tem, ampak ni šlo drugače. Na srečo me niso dobili, je pa tudi res, da sem vozila pazljivo, in to samo takrat, ko policistov ni bilo na cesti. Ugotovila sem, da se to dogaja, kadar dežuje, pada sneg in kadar je grozno vroče. Niti jaz takrat ne bi stala ob cesti, tako da jih razumem. Pa tudi prišlo mi je prav, ko sem se morala kam (nujno) odpeljati. Četudi do pošte ali trgovine.
Izpit so mi vzeli predlani. Trikrat me je radar dobil na Bohoričevi ulici v Ljubljani, pri Pediatrični kliniki, kjer je omejitev 30 km/h. Jaz sem peljala 40 km. Trikrat. In vsakič me je radar dobil na istem mestu. Je možno, da je v Sloveniji še kdo neumnejši od mene?
Da je zadeva še bolj butasta, vsakič me je radar ujel, ko sem šla na kemoterapijo in sem tam zadaj, za kliničnim centrom, iskala parkirišče. Krasno, res. Brez zveze, da zdaj razlagam, da sem bila pod stresom, zmedena, prestrašena pred napovedano terapijo, tega policistov ne zanima, še manj sodnika za prekrške. S temi radarji sem nabrala, ne vem, 20 kazenskih točk, nič ni pomagalo, da sem opravila tudi tečaj varne vožnje na Vranskem, sodnik za prekrške S. P. je bil strog (pretirano, če mene vprašate), ni upošteval mojega bolezenskega stanja niti tega, da kot neodvisna novinarka potrebujem avtomobil za opravljanje svojega dela. Vseeno mu je bilo tudi, da trideset let poprej nisem imela nobenih večjih prometnih prekrškov (razen nekaj kazni zaradi neprivezovanja pred mnogimi leti). Ne, bil je neusmiljen, na mojo pritožbo se ni odzval in zaukazal mi je odvzem dovoljenja ter ponovno opravljanje vozniškega izpita po pretečenem enoletnem kazenskem roku.
Premila beseda bi bila, če rečem, da sem bila jezna kot furija. Da sem od jeze mesece tulila v zrak in da sem si samo zaradi tega postavila sredi dnevne sobe boksarsko vrečo, v katero zdaj zbutam vso jezo nad našim pogosto neumnim sistemom. Ne rečem, da si kazni ne bi zaslužila, če bi po ljubljanskih ulicah divjala s hitrostjo 100 km/h ali če bi me policisti za volanom dobili pijano. To se mi je, mimogrede, zgodilo v življenju samo enkrat, pa še to eno in edino pihanje je bilo tako travmatično, da še zdaj trznem pred modrimi uniformami in gledam, kam bi lahko utekla.
Z dvema prijateljema sem šla domov iz nočnega življenja na Metelkovi. Ker sem ocenila, da sem najmanj popila, oba sta bila resno vinjena, sem se odločila, da bom jaz vozila prijateljev avtomobil. Oba sta na zadnjih sedežih v sekundi zaspala, mene pa so policisti ustavili po stotih metrih vožnje. »Dokumente, prosim, in pihali bomo, gospa, ste kaj pili?« »Ehm ... par kozarčkov. (Kaj pa je to takšnega??) Pa tudi pihala nisem še nikoli v življenju, kako to gre?« In res sem se potrudila s pravilnim pihanjem v plastično palčko, saj sem bila prepričana, da se bomo poslovili z nasmehom in opozorilom o varni vožnji. A sem se uštela, test alkoholiziranosti je v moji krvi pokazal alkohol čez dovoljeno mejo. Tristo kosmatih, kaj pa zdaj?! »Počakajte pri avtomobilu,« sta mi naročila policista, vzela moje dokumente in se zaprla v svoj avtomobil, predvidevala sem, da z namenom, da mi napišeta kazen. In ko sem tako sama in rahlo vinjena čakala pri avtomobilu, da me policista kaznujeta, in sta moja sopotnika v avtu še kar spala spanje pravičnega, se je v meni nenadoma pojavil nemir. Vedno bolj intenziven je bil, v meni se je širil kot plamen in kar naenkrat se je razrasel v neopisljiv strah pred njima, češ, kaj bosta zdaj naredila z mano, najbrž me bosta peljala v pripor ali kaj podobnega. In potem sem v tistem krčevitem strahu, kaj mi moška v modri uniformi pripravljata, naredila edino normalno stvar, ki sem se je spomnila tisti hip. Zbežala sem. Noge so se stegnile same od sebe in na vso moč sem stekla stran od njiju, stran od policijskega avtomobila, stran od njunega nadzora, bežala sem tudi stran od vozila z mojima prijateljema, ki sta spala na zadnjih sedežih. O svojih dokumentih, ki sem jih pustila pri policistih, pa sploh nisem razmišljala.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
