Letošnjega marca bo 12 let, kar so izvolili argentinskega kardinala Bergoglia za papeža. Priljubil se je vsem, vernim in nevernim, že kar takoj po razglasitvi, ko je množici na Petrovem trgu namesto visoko donečih besed rekel preprosto »dober večer«. Je prvi papež z drugega kontinenta in eden redkih, ki ni iz Italije, kar poznavalcev ni začudilo. Le nekdo od drugod lahko razplete številne probleme, ki so se nabrali predvsem v evropskem delu Katoliške cerkve. Prejšnji papež je zaradi »zdravstvenih težav« (živel je še deset let) abdiciral, svojemu nasledniku pa je, kot piše Frančišek v avtobiografiji, predal škatlo z najbolj pekočimi dokumenti, ki dušijo vesoljno cerkev – finančni in spolni škandali, upadanje vernikov v Evropi in naraščanje na drugih celinah, pomanjkanje duhovnikov, redovnikov in redovnic …
Ukinitev celibata?
Skratka, verno občestvo je od simpatičnega in skromnega papeža pričakovalo, da bo kljub uporom v okosteneli vatikanski kuriji začel s korenitimi spremembami, med njimi sta ukinitev celibata in pripustitev žensk v duhovno službo. Spolni škandali in strokovne razlage, da je spolna sla premočna, da bi jo človek zmogel popolnoma obvladati, so ljudstvo prepričale, da Cerkev sili duhovnike v nenaravno stanje, ki, kot je znano, ni božji zakon – ampak človeški. A si papež ni drznil dregati v osje gnezdo, če bi namreč res hotel kaj spremeniti, bi moral na začetku pontifikata (mi je razložil precej besen, zdaj žal že pokojni slovenski duhovnik, ki je 30 let živel s svojo gospodinjo na koruzi). Res je, da ponekod dopuščajo poročenost duhovnikov, ki so prestopili v katolištvo iz drugih krščanskih cerkva, a tega je malo. Ni pa tako malo duhovnikov, ki imajo družine in jih niti ne skrivajo; dokler ne izbruhne škandal, jih Cerkev pusti pri miru.
Ženska na ministrskem položaju
Se pa dogajajo čudeži tudi v Vatikanu. Nedavno je papež v svojo vlado na ministrski položaj prvič v dvatisočletni zgodovini imenoval žensko. Šestdesetletna redovnica Simona Brambilla je postala prefektinja, odgovorna za redovništvo (kar je bil nekoč kardinal Rode), so ji pa določili za podprefekta španskega kardinala Ángela Artima, češ da kot ženska po sedanji zakonodaji ne more podpisovati vseh dokumentov. Za podprefekta je položaj »pod žensko« očitna kazen, zanjo pa tudi, saj se lahko zadeva razume tudi tako, da je moški nadzor nujen. Kakorkoli že, gre za prvo lastovko, ki se je ugnezdila v vatikanskih sobanah na tako visokem položaju. Saj je papež že prej pripustil ženske na pomembna mesta, so direktorice, urednice, upravnice, a ministrski položaj je bil doslej vendarle popolnoma moška zadeva. Morda bo Brambilla le prepričala vlado, naj pripusti v duhovne poklice tudi ženske?
Homoseksualci v cerkvenih vrstah
Druga lastovka je tudi priletela prav pred kratkim, Vatikan je namreč odobril smernice, da smejo biti v semeniščih (zaposleni in študentje) tudi homoseksualci, če se vzdržijo spolnih odnosov. Smernice veljajo poskusno tri leta. To ne pomeni, da morajo v posamičnih državah škofje to upoštevati, smejo pa. Italijani so že napovedali, da bodo. Znano je sicer, kako zelo homofobna je Katoliška cerkev, pri čemer ima v svoji sredi kar precej »nebinarnih« duhovnikov. Zadeva je sicer nekoliko smešna – mar ni vseeno, kateri od menda 36 doslej znanih spolnih identitet pripadajo duhovniki in redovnice, saj morajo vendar biti vzdržni! Dobro, študentje v semeniščih še zmeraj lahko odstopijo od svoje namere, da bodo postali duhovniki, ampak z zaobljubo potem sprejmejo tudi celibat. Dotlej pa lahko mirno seksajo, če niso slučajno homoseksualni, tako vsaj izhaja iz omenjenih smernic. Skratka, če drugega ne, je Cerkev vsaj priznala, da so tudi duhovniki seksualna bitja in da bodo to verjetno tudi ostali po poroki z bogom. Morda pa je to vendarle namig, da bo papež (ki postaja čedalje manj konvencionalen) ugriznil v kislo celibatno jabolko. Ali pa bo celibat predal nasledniku v škatli, kakršno je dobil sam?
Žal dve lastovki še ne prineseta pomladi, je pa prijetno poslušati njuno čebljanje.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
