Ali pa lepili pohištvo iz kartona? Se morda ukvarjali s samohipnozo, za kar sem tudi jaz resna kandidatka? Nič boljšega, kot da si strokovnjaško rečeš: poslušaj, mrha zamaščena, nehaj žreti, in to ta hip! In nehaš pa konec. Ješ le toliko, da preživiš. Hm.
»Kuhali bomo,« je končno pojasnila. Zelo pohvalno, se je razveselil cenjeni soprog, ki je babici prebral v očeh, da bo šla obnavljat kuharske skrivnosti svoje babice. Praženi krompir z ocvirki, recimo. Pa repo z gorenjsko zaseko. K obojemu se prileže hrustljavo zapečena krvavica, pa tudi kakšen dietni košček pečenke ne bi bil odveč.
Kuhali bomo zdrave jedi, je revsknila babica. Nobenih krvavic in krompirja. Skrajni čas je, da poskrbi za svoje zdravje, preden se postara. Kdaj pa misliš, da bo pri tebi nastopilo obdobje starosti, je zanimalo cenjenega soproga. Zase je namreč prav tisto jutro ugotovil, da postaja star in senilen, saj se nikakor ni mogel spomniti, kam je vtaknil nekakšno verigo od žage.
»Če bom pametno živela, se sploh ne bom postarala,« je rekla povsem resno. Zato tudi gre na tečaj. Sama zdrava hrana, ki obnavlja celice. In če so celice absolutno renovirane in remontirane, se čas ustavi, a ne? Staranja preprosto ni več, in to brez kirurgije! Na oni svet bo šla, ko ji bo na tem postalo dolgčas, in ne morda zato, ker bodo butaste celice propadle. Kateri od nas se bo žrtvoval, da jo pelje na delavnico? In kateri bi bil tako prijazen, da bi delavnico plačal, penzijo je namreč že potratila za novoletna darila? Spogledali smo se. Saj boste imeli tudi vi kaj od tega, ker bom vedela vse o zdravi prehrani, nas je vzpodbujala. Jaz ti plačam delavnico in še peljem te tja, če boš pridobljeno znanje obdržala zase, je vzdihnil cenjeni soprog. Takoj je pograbila ponujeno roko. Vsekakor nas ne bo nadlegovala s pridobljenim znanjem, pač naj propadamo, če že hočemo.
Babica je prihajala s svoje delavnice čedalje bolj prosvetljena in naša skupna kosila so počasi postala nevzdržna – sproti je namreč preračunavala količino holesterola in lipidov v krvi in tudi plastično razložila, kako se nam mašijo žile ter odmirajo možganske celice, ki se potem nabirajo v agregatnem stanju gnoja nekje za ušesom. Cenjeni soprog je na ves glas obžaloval, da je babici plačal delavnico, ta mladi pa so jo zagovarjali, češ da res žremo same (sicer okusne) smeti, jaz pa sem objavila, da ne bom več kuhala, ker mi že nekaj časa odmirajo možganske celice, odgovorne za potrpljenje. Koliko lepih stvari bi lahko doživela, če ne bi kar naprej letala po trgovinah in po tržnici ter stala za štedilnikom, na koncu pa žela črno nehvaležnost! A smeti da kuham?!
Stvari so se delno umirile nekega večera, ko je babica pripeljala na večerjo sotrpina s kuharske delavnice, ta pa je namesto rož v termovki prinesel nekaj zdrave hrane. A ni dovolj riba in dušen ohrovt brez zabele, sem godrnjala, ko sem opazila, da se na oni strani mize, kjer je sedel gost, odvija zelo živahna dejavnost okoli njegove termovke. Videti je bilo, da je prinesel s seboj lososa, vsaj takšne barve je bila tista reč. In sem seveda vprašala, kakšna riba je to. Riba po imenu pujs, se je hahljal gospod, babica pa je zagodrnjala, naj ji damo svojo ribo, če bi raje jedli tisto packarijo. Nenadoma je imela na krožniku goro rib, polnih koristnih maščob omega 3. Mi pa smo se veselo dušili v smeteh.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
