"Bližam se 60. letu in seveda se mi na telesu in obrazu že poznajo sledi časa. S staranjem sicer nimam težav, s tem se ne ukvarjam niti ne obremenjujem, trudim se, da ostajam aktivna, se gibam, malo pazim pri prehrani. Me je pa začela zelo motiti ena zadeva, in sicer povešene veke. Že tako imam majhne oči, zdaj pa še malo bolj. Izvedela sem, da je to mogoče operirati. Šla sem tudi na posvet k plastičnemu kirurgu, vse mi je natančno razložil in bi se za poseg takoj odločila – če ne bi pri možu naletela na popoln upor. Operacija je seveda samoplačniška. Sama nimam toliko denarja, da bi si jo plačala, zato sem mislila zanjo vzeti iz skupnega fonda, od koder nisem še nikoli nič zahtevala in je tolikšen, da se nama z možem to ne bi poznalo. Ta fond je v resnici skupen, zanj oba vsak mesec prispevava od plače. Ni namenjen ničemur posebej, pač zaloga za morebitno krizo. Ko sem možu povedala, kaj si želim in da bi za operacijo vzela denar iz tega fonda, je to sprejel milo rečeno slabo. Da za take neumnosti ne bom zapravljala, kaj da se grem, ali res hočem biti na stara leta kot kakšna pol mlajša avša. Sem pač stara, je rekel, in naj se s tem sprijaznim, saj tudi »jošk nimam več tako pokončnih kot pred tridesetimi leti«. Pa še kaj hujšega mu je zletelo iz ust. Na koncu sva se hudo sprla. Iz skupnega fonda mi je prepovedal jemati. In vas zdaj sprašujem, ali je moja želja po tem popravku tako neumna? Saj bi šla in vzela denar, ampak nočem še poglobiti spora z možem. Hčeri sta me podprli, ampak nič ne pomaga. Težijo me ti napeti dnevi z možem, hkrati se mi pa zdi, da mi krati pravico do skupnega denarja. Nikoli nisem nič zahtevala zase, zdaj bi bilo prvič. Kaj pa vi mislite, dragi porotniki, je res tako škoda denarja za malo nečimrnosti v zrelih letih?"
Mojca
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
