A ne zato, ker njihova vojska še kar pobija palestinske otroke in v prah melje tamkajšnje bolnišnice! Protestirajo, ker talcev še vedno ni domov. In Biden jim je poslal še za nekaj milijard orožja?! Trumpovih načrtov raje sploh ne omenjam.
A niso vse smrti enake. V New Yorku je pod streli atentatorja padel Brian Thompson, direktor velike, zelo dobičkonosne ameriške zdravstvene zavarovalnice. Meril in zadel je Luigi Mangione. Ker je ubil tipa, ki je trdo garal za to, da je zavarovalnica obilno lupila zavarovance, ti pa so za svoj denar dobivali vedno manj, je strelec postal narodni junak. Tudi to je Amerika. Pa verjamete, da ta »amerika« ne prihaja tudi k nam? Prihaja. Skozi premnoge pore si utira pot. Tudi v tej zavarovalniški zgodbi se lahko najdemo. Tudi naš javni zdravstveni sistem ni več, kar je bil. Denar in še enkrat denar. Za to gre. Tudi pri nas.
Zelo verjamem Eriku Breclju, da so premnoge stiske uporabnikov našega zdravstvenega sistema premišljeno ustvarjene. Strah, da ti ali tvoji ne bodo mogli pravočasno do zdravstvene pomoči, povečuje dobičke zavarovalnic in zasebnih izvajalcev. Tako rekoč preko noči so nam ponudili kopico »novih produktov«. Med njimi zavarovanje, ki občutno skrajšuje čakanje na preglede pri specialistih. Namesto čez nekaj mesecev ste na vrsti že čez nekaj dni. Kar nekaj komercialnih zavarovalnic ga ponuja. Cena 25 evrov mesečno. In si rečeš, dve pici je pa moje zdravje že vredno. In se zavaruješ. Iz lastne izkušnje vam povem, deluje. A vseeno, specialist vam recepta za zdravilo, ki naj bi vas odrešilo, ne bo napisal. »Pojdite k svojemu zdravniku.« Hm ... za vas je to ena pot več, za zdravstveno zavarovalnico pa en strošek več. Smo res tako bogati!?
Pri tem seveda vsi vemo, da bodo zato, ker bomo nekateri vrste preskakovali, tisti, ki nimajo ali pa se tem »nategunom« nočejo ukloniti, čakali dlje. Mnogo dlje. Čeprav jih bo bolelo in skrbelo tako kot nas. Večinoma skomignemo in si rečemo, da ta svet že dolgo ni pravičen. Tudi ko bo vlada obvezni zdravstveni prispevek povišala za deset evrov, ne bo.
Treba se je znajti, si verjetno misli tudi preštevilni uradniški aparat na ministrstvu in zavodu za šolstvo. Sami genialci. Po novem bo zunanje preverjanje znanja v 9. razredu OŠ obvezno, rezultati pa »usodni« za vse, ki bi radi na srednje šole z omejitvijo. Rok pisanja pa en sam! Tistim, ki se preverjanja ne bodo hoteli ali mogli udeležiti, bodo ti naši doktorji znanosti uspeh določili na osnovi njihovih šolskih ocen. Ki so, o tem se strinjajo vsi, marsikje nerealno visoke. Kar potrjujejo prav razlike med ocenami, doseženimi v šoli, in potem na NPZ. V šoli petica, na NPZ trojka ali celo manj. Ni treba biti Einstein, da dojameš. Starši bodo učencu, ki sluti, da bi na NPZ pogorel, priskrbeli opravičilo in mu tako z nerealno šolsko oceno zagotovili vpis na želeno šolo. In to naj bi bila stroka!?
In se sprašujem. Bodo ti starši«, ki zdaj iščejo obvoznice, te svoje sončke sploh kdaj spustili z vajeti? Ne kaže dobro. Berem, kako je treba imeti polno razumevanje za mame, ki svoje otroke dojijo do četrtega, petega leta starosti. Ne prvič, ugotavljam, da me je čas očitno povozil. Otroka dojiti pri petih letih? Pri šestih gre v šolo! In stroka pravi, da je to v redu? In potem se čudimo, da je tem otrokom pozneje težko. Starši letajo v šole, zahtevajo, grozijo. Škoda, da ne vidijo v prihodnost. Ker ta niti ne obeta!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
