"Stara sem malo čez petdeset, ločena, z dvema otrokoma najstnikoma. Po ločitvi zaradi vsega dela nisem niti iskala nove zveze, zdaj, ko sta otroka že dovolj samostojna, pa se mi zdi, da je prišel tudi čas zame. Pred skoraj letom smo imeli obletnico mature in tam sem po res dolgih letih spet srečala sošolca, s katerim sva bila po koncu srednje šole nekaj časa par. Doslej se teh obletnic ni udeleževal. Tudi on je ločen, ima sina, starega deset let. Po obletnici sva se začela dobivati in nekako pristala v zvezi. Bilo mi je všeč, da imam spet moškega. Seveda se je bivši sošolec in fant v teh letih spremenil, ampak saj sem se jaz tudi, to je normalno, nisem niti želela obnavljati oziroma nadaljevati nekdanje zveze. Se mi pa zdi, da pri njem ni tako. Dostikrat omeni, kako sem se spremenila, da se me spomni čisto drugačne, da včasih nisem bila tako zadrgnjena, obuja spomine na najino (edino) kampiranje, pa kako sem bila zapeljiva v tistem rdečem bikiniju … Zdaj ga res ne spravim več nase, ampak ali je to pomembno? Zanj očitno je. In se mi je začel počasi izmikati, pa prestavljati najina srečanja, kar naenkrat ima veliko dela s sinom … Če ga pa naravnost vprašam, kaj se dogaja, pa trdi, da je vse okej, da si zadeve samo domišljam. Po eni strani se mi ne ljubi iti takih igric, po drugi pa mi je težko spet »stopiti na trg samskih«, sem pač v letih, ko ni prav veliko izbire. Portali za iskanje partnerjev me odbijajo, v »resničnem življenju« moraš pa imeti kar veliko srečo, da ti pride naproti kak primeren kandidat. Mislite, da se mi splača vztrajati v zdajšnjem odnosu? Morda bo partner sčasoma le sprejel, da nisem več stara 18 let, in me imel rad takšno, kakršna sem zdaj."
Meri
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
