Morda sem ga preveč hvalila v svojih kolumnah, kdo bi vedel. Prav tako sem že drugič letos naletela na novo, mlado zdravnico. Spomladi je bila ena, zdaj je prišla druga. Obe sta mladostni, privlačni in črnolasi, današnja ima daljše lase. Radovedno jo opazujem, ko brska po moji kartoteki. Saj, kaj pa lahko reče o meni in moji diagnozi, če se prvič vidiva? Nobenih pričakovanj nimam, ne dobrih ne slabih, živci mi trznejo samo takrat, ko v roki drži moj najnovejši laboratorijski izvid. Tiho ga pregleduje, moj pogled pa se ustavi na plastični novoletni smrekici za njenim hrbtom. Novo leto, seveda.
Tako hitro minevajo ti decembrski dnevi, da se včasih srečam s sabo le v kopalnici. Novega leta ne čakam, že leta je tako. Čakam pa vsak nov dan. V resnici je to edino, kar dobimo – nov dan. Ta mali prostor, v katerem lahko nekaj spremenimo. Rada pa imam prehode iz enega leta v drugo; polni so obljub in pričakovanj. Nekega sijaja, ki se pojavi samo takrat in ga je težko opisati. Prinašajo novo upanje in veselje. Vem, da se z novim jutrom ne bo zgodilo nič posebnega, a rada verjamem, da lahko stvari tečejo po drugačnih tirnicah in da lahko ljudje začnemo znova, od začetka. Ne glede na poraze in izgube preteklega leta je nasmeh mogoč. Življenje se ne konča takrat, ko se nam tako zazdi, in za vsakim koncem pride nov začetek.
Rada imam ta novoletni čas, namenjen novim odločitvam, saj mi daje upanje, da bo tokrat drugače. Nič ne more dati pike na konec odhajajočega leta bolje kot hvaležnost. Ne glede na slabe stvari, ki so se zgodile minulo leto, je bila ena dobra: preživeli smo še eno leto. Naučila sem se mnogih stvari. Prerasla sem samo sebe. Imam nov oklep in izkušnje, kako se boriti s težkimi dnevi. Tudi ti bodo zagotovo prišli v novem letu, morda še pogosteje kot letos. Vendar eno pa drži – leto 2024 se je predalo, jaz pa sem tista, ki se ni in se je odločila iti naprej ter do konca.
Zato čakam nasmeh, kajti samo on mi lahko da moč, da zdržim vse težave. Čakam roko, ki mi jo bo kdo ponudil, objem, na katerega lahko računam. Čakam ljudi, s katerimi sem lahko takšna, kakršna sem, brez pretvarjanja. Čakam dan, ko bom pozabila stare zamere in mirno gledala svet okoli sebe. Vem, da sonce v novem letu ne bo sijalo vsak dan, a vedno bo nekaj, za kar se bo vredno boriti. In priložnosti, da začnemo znova, tudi ko se je morda nekaj prej končalo slabo. Novega leta zato ne čakam več, čakam pa dan, ko bom odvrgla vse negativne misli in občutke ter razumela, da si zaslužim boljše od tega. Takrat ne bom več le gost v svojem življenju. Morda se to ne bo zgodilo jutri ali pojutrišnjem, a vem, da bo prišel ta dan, ko bom po mnogih pridobljenih ranah razumela, da je življenje sprememba – ali pa nič od tega. Čas sam po sebi ničesar ne spreminja, če se ne odločimo tako.
Ob novem letu si zato ne želim veliko. Želim le, da v vsakem novem dnevu najdem košček veselja in preprosto, iskreno radost, ki prihaja iz srca. To lahko sproži drobna stvar, lep dogodek ali draga oseba. Hrepenim po tem, da lahko s kom delim svojo bolečino. Želim imeti nekoga, ki mi bo položil roko na ramo in rekel: »Minilo bo, ni razlogov za skrb.« Rada bi se naučila ceniti tiste trenutke življenja, ki so tu zdaj. Zato si ob novem letu ne želim velikih stvari. Morda le to, da končno spoznam, da je pravo bogastvo tisto, kar lahko objamem, ne pa tisto, kar imam v žepu. Lepo je imeti ob sebi nekoga, s katerim lahko deliš dolge, mrzle noči in mu zaupaš, kaj te je v tistem dnevu zabolelo, prizadelo ali utrudilo. Ob novem letu moram sanirati razpoke svoje duše, saj sem pogosto zaupala na napačnih mestih in premalo tam, kjer bi morala. Prav tako me je bilo tudi preveč tam, kjer mi ni bilo treba biti, in premalo tam, kamor je sililo moje srce. Zato si želim, da bi se naučila živeti bolj polno in smiselno, in ne želim se naveličati dobrega. Tudi če kdaj padem ali zaidem s poti, nočem izgubiti upanja. Ko se bo moje življenje naposled izteklo, ne bo pomembno, ali je bilo popolno ali ne, temveč bo pomembno to, kako sem doživela vsako njegovo obdobje. In vsako novo leto, ki mi je bilo dano. Svet so zgradila majhna dejanja ljubezni. Na koncu leta zato ostane le eno pomembno vprašanje: Koliko si letos ljubila, draga moja? Življenje je prekratko za skrbi in primerjanje. Zato me ne skrbijo neuresničene želje, priložnosti bodo še. Le modrejša in odločnejša moram postati.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
