Kaj ima božična polnočnica z razvratom? Pravzaprav kar precej. V študentskih letih smo strašili po mestnih cerkvah, se hihitali med polnočno mašo in čakali, da je bo konec, ker so potem pred božjim hramom delili kuhano vino. Pa tudi potica je bila. In včasih so se nekateri prav grdo drli, tudi brez pretepov ni šlo. Zdi se mi, da so pozneje zaradi takšnih izgrednikov imeli polnočnico bolj zgodaj. No, mislim, da je zdaj polnočnica zares ob 24. uri, nekateri si na poti do cerkve celo svetijo z baklami, sem rekla.
Bilo je v soboto nekaj dni pred božičem in pri nas se je čisto slučajno zbrala večja količina mimoidočih sorodnikov, ki so s cekarji in vrečkami prihajali s tržnice in iz trgovin. Voščili smo si in se previdno spraševali, kje bo kdo za silvestrovo, potem pa je teta rekla: »A boste šli k polnočnici?« Nekaj so godrnjali o mrazu in pozni uri, cenjeni soprog pa je kot iz topa izstrelil, ali v tisti gostilni zraven cerkve še zmeraj kuhajo vino. Potem so se tudi drugim dedcem zasvetile oči. Katerega leta že smo se privalili s polnočnice ob šestih zjutraj prav lepo krščeni?
»Sramujte se,« je rekla teta besno. »Božično skrivnost namakate v
kuhano vino?! Kakšni brezbožniki!«
Cenjeni soprog je zagodrnjal, da z vinom ni nič narobe, še župnik ga pije pri maši, saj je vendar Kristusova kri. Škoda le, da ga ne da tudi drugim udeležencem v cerkvi.
Teta nas je najprej pošteno ozmerjala, potem pa predlagala, da si pri območnem župniku plačamo nekaj ur verouka. Saj to vendar spada v splošno izobrazbo! Sploh pa je treba uvesti verouk v šole, da se bo razvajena mularija naučila nekaj strahospoštovanja in reda. Če prav pomisli, ne bi nič škodilo, če bi katehet kdaj kakšnega nesramnega smrkavca namahal s šibo. Potem je planil tast, da ga je župnik pri verouku s palico mlatil po prstih, in ker je na šoli hkrati učil matematiko, mu je pri naslednji uri primazal še cvek. Religija nima kaj iskati v šoli in amen! Kako pa lahko komu škodi, se je drla teta.
Poskušala sem preprečiti prednovoletni pretep in začela duhovičiti, da bi bili kakšni mladi kaplani dobrodošla osvežitev na šolah, kjer kraljujejo samo učiteljice in ravnateljice, edini moški pa je običajno hišnik. Kaj boš s takšno osvežitvijo, ko pa mora zaradi celibata pustiti babe, pa tudi dedce pri miru, se je režal tast. No, če bodo učiteljice dovolj mikavne in vztrajne, bi kakšen morda prelomil zaobljubo, sem pripomnila. Nakar se je druščina začela prepirati o celibatu, pravzaprav so bili vsi proti razen tete, ki edina razume globino te enkratne žrtve duhovnikov. Ki pijejo Kristusovo kri, je bleknil koruzniški zet. Veste kaj, kaj bi čakali na božični večer in polnočnico, jaz sem kar skuhala vino, pa še malo ruma sem zlila not, dajmo ga malo spit, ko je tak pasji mraz, je rekla babica in postavila lonec na mizo. Nihče se ni branil, in ko smo spili prvo rundo, je cenjeni soprog skuhal še drugo. Kar je bilo dovolj, da smo sredi sobotnega popoldneva na ves glas prepevali Sveto noč.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
