Vstal je iznad kamnite mize, pogledal okoli sebe in videl, da ni dobro, ter se odločil, da je prišel čas za novo politiko najstarejših obrazov. V prvem intervjuju po več kot pol tisočletja je dobri vladar za Jano predstavil svoje razloge za vrnitev in spregovoril o pravkar ustanovljeni stranki Prebujene Slovenije, brez dlake na jeziku pa je razkril tudi, kaj si o vsem skupaj misli njegova Alenčica.
Petsto let, leto gor ali dol, ste bili zatopljeni v spanje pravičnega, iz katerega vas niso mogle zdramiti naravne katastrofe, kuga, lov na čarovnice, protireformacija, Napoleon, obe svetovni vojni, osamosvojitev države in vzpon TikToka. Kaj vas je torej sedaj prebudilo iz sna in prignalo na pomoč slovenskemu narodu?
Res je, dolgo sem spal, 534 let, če smo čisto natančni. Kakor dobro veste, je bilo določeno, da se moram zbuditi, ko se mi bo brada devetkrat ovila okoli kamnite mize. To se je sicer zgodilo že kar nekaj časa nazaj, mislim, da nekje okoli leta ’41, ko ga je ljudstvo začelo resnično biksati, in takrat sem se tudi zares prebudil. Vendar mi je zmagoslavni prihod izpod Pece preprečila vrsta ovir, ki jih legenda ni predvidela. Po večstoletnem spancu je bilo moje telo povsem zakrčeno, en sam heksenšus, mišice uvele in kolena kalcinirana, pa tudi moja vojska in pratež niso bili v nič boljšem stanju. Šele po več desetletjih sem lahko prvič odlepil stopala iz stalagmita, vstal od tiste preklemane mize in končno šel na stranišče. Zdaj pa si predstavljajte – po petsto letih prvič na veceju! No, tedaj je tale naša votlina, prostorna, kakor že je, postala dokončno neprimerna za življenje. In ni bilo druge, kakor da pač gremo ven (smeh).
Predstavljam si, da je moral to biti ogromen šok.
Še premalo ste rekli. Ko sem prvič pomolil glavo na plano in zagledal, kaj ste vsi skupaj naredili iz te dežele, me je infarkt. Dobesedno; če ne bi bil bitje iz legende, ne vem, kako bi preživel. Tako me je stisnilo.
Kaj pa vas je najbolj vznemirilo? Velike stavbe, leteči stroji na nebu, ognjene kočije na cestah, sodoben način oblačenja in govora …?
Ah, ne govorite – vse to, vse to … Ko sem se s Pece prvikrat spustil v Mežico, sem si rekel: »To je ta drugi Jeruzalem, najlepše med vsemi mesti človečanstva, večni sedež božjega kraljestva na zemlji!« Zdaj se temu lahko smejem, tisti hip pa nisem mogel verjeti. Videl sem kmete, ki živijo v gradovih, v zlato oblečene otroke, starke z zobovjedm iz slonove kosti in pse z lastnimi služabniki, ki so v vrečke pobirali njihove kakce. In sem jokal od ganotja, malo pa tudi od razočaranja; bil sem prepričan, da so Slovenci in Slovenke dejansko uspeli vzpostaviti raj na zemlji – in to brez moje pomoči. Nakar sem si za nekaj zlatih grošev kupil vse osrednje časopise in izvedel, kaj se godi pri nas in po svetu: gvelfi proti gibelinom, kmetje na robu punta, lov na čarovnice, razsipna zakladnica, mohamedani na meji, spopadi v Levantu, vojske za Karpati, kuge, naravne ujme in mlačne zime …
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
