Na avtobus sem se spravila ob sedmih zjutraj, ko je bil še mrak, svetloba je bila ravno prava, da sem v okenski šipi zagledala svojo pojavo. Najprej sem mislila, da je trebuh, ki visi čez pas, od soseda, potem pa sem ugotovila, da je suh kot komar in da je špeh, ki odseva v avtobusnem ogledalu, skoraj gotovo moj. Je lahko vse skupaj optična prevara? Potipala sem se tam naokoli in pri priči sklenila, da bom tisto reč do novega leta spravila proč. Popoldne je bila v moji nakupovalni torbi poleg zelja in cvetače le še leča in nekaj orehov. Samo zdravje in vitkost.
Doma me je na robu živčnega zloma pričakal cenjeni soprog, ki je pritaval s sistematskega pregleda. Umiram, je rekel z glasom, ki sicer ni bil preveč mrtvaški, optimističen pa tudi ne. Zmrazilo me je, priznam. Kaj je, sem planila. Imaš kakšen tumor? Zamašene žile? Ti kakšen del srca ne deluje? Se je v žolčniku zagozdil kamen v velikosti oreha? Ali pa je morda kaj narobe s prostato?
Najdražji me je začudeno pogledal. V resnici ne ve kaj dosti o ustroju telesa, seznanjen je le z deli, ki so nujno potrebni, recimo s tistim organom, ki je dokaj usodno povezan s prostato. Meni namreč, da čim manj veš, tem manj možnosti je, da zboliš. Sem rekla žolčnik? Sem prepričana, da ga imajo vsa človeška bitja? Kje pa pravzaprav je?
Vzdihnila sem. Kaj je torej narobe? O tumorjih ni bilo govora, je vzdihnil, ima pa vsekakor preveč holesterola, tudi sladkor da je na meji in lipide da ima v krvi. In malo bi lahko shujšal. Nekakšna dietičarka mu je rekla, naj je čim manj predelane hrane, pa bo. Naj si kuha, ne pa, da žveči burek, hamburgerje in podobno svinjarijo. Užaljeno se je zagledal vame. »Ko sva si delila delo, si se ti odločila za kuhanje, se pravi, da si ti kriva, da mi po krvi tavajo nekakšne kapljice maščobe ali kaj!«
Ne spomnim se, da bi si midva kdaj razdelila delo, sem se obregnila. Vse gospodinjsko delo je po logiki iz pradavnine tako ali tako pripadlo meni. Sploh pa se ne spomnim, da bi kdaj pekla burek, ker je to čisto zares precej zapleteno, za povrh je masten kot vrag. In tudi s hamburgerji se ne ukvarjam. Če je vse to krivo, da, kot pravi, umira, je dotično prehrano vsekakor pogoltnil zunaj naše kuhinje. Čisto mogoče, je priznal, ampak zato, ker je bil lačen. Lačen pa je nedvomno bil, ker jaz nisem nič spodobnega skuhala. Ošinil je zelje in cvetačo v moji torbi ter se nakremžil.
Kaj vse je torej nepredelana hrana, je spraševal cenjeni soprog in si pripravil beležko, da bi si zapisal dietni načrt. No, narekuj, je rekel. Vse, kar nabereš na vrtu in takoj surovo poješ, sem naštevala. Pa meso, je treba odrezati zrezek kar z živega prašiča, se je rogal. Sadist, je rekla babica in mu začela predavati, kaj je zdravo. Mleko, recimo, ki ga namolzeš od zdrave krave. Pa jajca, ki jih znesejo kokoši, ki se prosto pasejo. Kaj pa šunko, jo lahko prekadiš? No, priporočljivo ravno ni, je pa še sprejemljivo.
Pri priči je poklical bratranca na kmetih, ali še suši šunke pod streho. Še, še. Ekološko pridelana hrana ni nujno tudi koristna in zdrava, se je drla za njim babica, ko se je tlačil v avto z očitnim namenom, da si gre na kmete nabavit nepredelano hrano. Samo še to, je rekel pred odhodom – a vino je predelana hrana ali ne? »Če ga naliješ v golaž, je predelana, sicer pa nikakor,« si je kar sam odgovoril in odbrzel.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
