Normalno visoki lahko dosežejo škatle in zavitke v prvi vrsti, samo višji pa brskajo tudi po zgornji polici in po šari v drugi, tretji ter četrti vrsti. Vsi godrnjajo, kakšen nered je tam zgoraj, ko pa vprašam, kaj od tistega lahko vržem v smeti, brani vsak svoja sredstva za drogiranje do zadnjega diha. Seveda mi je jasno, da od tistega, kar so navlekli v predale nad napo, uporabljajo bolj malo, urološki čaj je tam že kakšnih sedem let, ker pa je vmes babica odkrila nekakšen brusnični pripravek, pije zdaj to. Urološki čaj pa mora biti, če brusnic zmanjka. Razumela? Seveda, seveda, vse do trenutka, ko sem sredi noči iskala kamilice, ker me je nekaj črvičilo v trebuhu, in se mi je vsa tista krama vsula na glavo. Oziroma večji del. Skrbno sem potisnila vse strašne kletvice nazaj pod jezik in v smrtni tišini do jutra zmetala v smeti (in tudi odnesla v smetnjak v sosednjo ulico) vse, čemur je že zdavnaj pretekel rok trajanja. Zanimalo me je, ali bo zjutraj kolektivni družinski upor, pa nihče nenavadne praznine v omarici niti opazil ni, razen cenjenega soproga, ki me je pohvalil, ker sem vse tako lepo zložila.
Spomnila sem se prizora pred kakšnim letom, ko se je z neke prikolice, pripete na velikanski avto, poln šare, vsula na cesto pred našo hišo različna krama – od precej oglodane krtače za lase pa do aluminijastih krožnikov, vsak je imel na sredini večjo ali manjšo luknjo. Šofer je divje zavrl in med preklinjanjem pobiral zgubljeno. Poznala sem ga, v sosednji ulici stanuje, prijeten in prijazen fant.
»A imate čistko na podstrešju?« sem se nasmehnila, nekaj sem morala reči, saj je opazil, kako zvedavo buljim čez plot.
»Ah ne, očetovo stanovanje, zasuto z vse sorte ropotijo, pospravljamo,« je vzdihnil. Je morda umrl, sem pomislila, in zdi se, da je prebral moje misli. »Ne, ne, nič mu ni, v toplice je šel in zdaj imamo priložnost, da napravimo nekaj reda. Sicer ne pusti, da bi se česarkoli pritaknili, skladišči vse, kar se da. To je sicer njegova stvar, ampak zdaj je začel zlagati neuporabne stvari tudi na skupen hodnik, v klet in drvarnico. Zadušil nas bo,« se je pritoževal mladenič in pripomnil, da ravnokar pelje štirinajsto prikolico na mestno smetišče. Bo pa oče jezen, sem previdno pripomnila. Seveda bo, je vzdihnil. Pač tvegajo, da bo nekaj časa divjal.
V resnici ni pri nas nič drugače. Vztrajno čakamo, da se tisti drugi spravi od hiše, potem pa ihtavo naredimo tisto, kar bi nam z dušo in predvsem s telesom preprečil(a). Cenjeni soprog komaj čaka, da odidem za dlje časa, ker potem pokliče prijatelja, ki ima aparat za švasanje ali kako se tistemu šitu reče. Nakar nakupi železje in potem ustvarjata nove latnike za trto pa podaljške za streho, na katere bosta montirala senčnike in stojala za steklenice, da jih burja ne bi prevrnila. Naša hiša je v resnici podobna atomski centrali s kupom strelovodov in anten. Kadar pride nevihta, strela najprej udari pri nas. Sosedje so nam za to nepopisno hvaležni. No, tudi jaz komaj čakam, da cenjeni soprog in babica izgineta od hiše. Tako se znebim raztrganih in z barvo popackanih delovnih srajc in hlač, ki jih ni mogoče rešiti z nobenim šivanjem in pranjem, babici pa zmečem stran vsa zdravila, ki jim je rok že zdavnaj potekel, in vso smrdljivo kozmetiko, ki se je pokvarila iz enakega razloga.
Ah, mimogrede, tistega mladeniča sem pred dnevi vprašala, ali je oče hudo podivjal, ker mu je spravil toliko reči od hiše. Še zmeraj ni opazil, da kaj manjka, se je nasmehnil.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
