Rusov in Ukrajincev (tudi ne najrevnejših) imamo že kar precej. Tisti, ki so izvolili slovenskega zeta, bodo nedvomno ostali. Kamala jim je obljubljala demokracijo, Donald pa ekonomski razcvet, kar je vsekakor vžgalo – minimalno plačilo (okrog sedem dolarjev na uro) se ni povišalo kar 13 let, torej tudi ne v obdobju, ko je bil predsednik Trump. Običajni ljudje imajo po tri službe, da preživijo družino, študentje najemajo posojila, da se lahko šolajo, Obama je zadnji obrok odplačal, ko je bil že predsednik. Ne vem, no, kako ljudje razumejo napovedi za razcvet, saj novi stari predsednik napoveduje znižanje davkov bogatim in ukinitev osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga je izsilil Obama. Navsezadnje ni pomembno le to, kaj imaš v denarnici, ampak tudi kako udobno in varno je življenje v državi, kjer živiš.
Poplavljenci iz Valencie so grenko občutili, kako je, če tako imenovana država ne deluje – pristojni so se prepirali med seboj, kdo mora koga prositi za pomoč, mednarodne pomoči ne sprejmejo, ljudje pa umirajo. Ženska, ki so jo po treh dneh rešili iz potopljenega avta z mrtvo snaho na sosednjem sedežu, je prispodoba groze in nemoči, ki nastaneta, ko vse bolj ali manj prepuščaš božjim rokam. Bo že. Naravna nesreča je bila pač prehuda, da bi lahko obvladali posledice, se opravičuje oblast. Ljudstvo je besno, očitki, kakšne napake je vlada zagrešila, hudi. Podnebne spremembe bodo povzročile še veliko tragedij, ki so vsaj delno predvidljive, a kaj, ko gre pristojni raje na zasebno kosilo kot pa v štab, kjer čakajo nanj, da bo blagoslovil predlagane ukrepe. Kam naj se izselimo pred naravnimi nesrečami in katastrofami, ki jih povzročajo nesposobni politiki, ki bolj cenijo zvestobo kot strokovnost?
Kam bodo Izraelci (tudi tam veseljačijo, ker je zmagal Trump) izselili družine teroristov, kot grozijo? Po njihovih ocenah so itak vsi teroristi, torej bodo izpraznili Gazo (kjer je voda, ki je sami nimajo), pa še nekaj območij, ki jim po Bibliji pripadajo, kar je zanje očitno mednarodno pravna kategorija. Kam s Palestinci? Morje? Puščava? Nebo?
Na koga se lahko zanesemo, kadar nas doletijo težave? Prijateljica mi je že pred leti rekla, da načrtno »spravlja skupaj« svojo odtujeno družino. Vabi jih na kosilo, kliče, sprašuje, ponuja pomoč in opozarja, da se morajo več družiti. »Veliko ljudi svoje starosti poznam, ki nimajo nikogar, če se jim kaj zgodi, jim preostane samo številka 112. Zato se trudim, da bi ohranili prijetne vezi,« mi je razložila. Ko je resno zbolela, ni bilo treba prositi za pomoč, vsi so bili pri njej. In to nas pravzaprav drži skupaj – sočutje, solidarnost, empatija, ki je država in njena administracija (razen v pravilnikih) nimata. Aparat potrebuje kar nekaj časa, da se spravi v pogon. V Valencii bi bilo veliko več žrtev, če ne bi meščani takoj zavihali rokavov, nakupili hrane in vode, vzeli metel in lopat ter šli poplavljencem na pomoč. Spomnimo se naših poplav, viharjev in požarov, ko niso bili na nogah samo organizirani prostovoljci (gasilci, civilna zaščita, gorska reševalna …), ampak tudi ljudje od povsod, ki so hoteli pomagati. In tega ne smemo za nobeno ceno zapraviti, kar politikom, ki delujejo na osnovi sovraštva, včasih uspe. Ker nimamo kam, smo pač, kjer smo, z naravnimi in drugimi katastrofami vred.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
