Davor je prišel na terapijo prav zaradi boja s tesnobo. Mlad moški, nekaj čez trideset jih ima, je že mesece slabo spal in posledično čez dan težko funkcioniral, zapletal se je v nepotrebne prepire v službi in s svojim dekletom ter bil nenehno razdražen.
»Tako ne morem več živeti, že dolgo nisem v redu, predvsem pa me je vsega strah,« je potožil na prvem srečanju in ob tem še pojasnil, da v vsaki službi zdrži le nekaj mesecev, potem impulzivno da odpoved in odide drugam. Tako počne že leta, in šele po hudem prepiru z dekletom je naposled spoznal, da mora nekaj korenito spremeniti.
Na začetnih srečanjih sva se pogovarjala o njegovem vsakdanjiku, o stvareh, ki ga spravljajo s tira, in tudi o vseh tistih malenkostih, ki mu kljub težkim časom, ki jih preživlja, vlivajo upanje in energijo.
Takšni pogovori na začetku marsikoga presenetijo, češ, le zakaj se je treba pogovarjati o tako banalnih rečeh, a v resnici so te ključne za to, da stabiliziramo svoje počutje in tako poskrbimo, da lahko delujemo v viharnih trenutkih.
Ko je Davor spoznal, kako nezdravo se prehranjuje in hodi prepozno spat ter je zato naslednje jutro nespočit – nešteto kav, ki jih je popil čez dan, da bi pregnal utrujenost, je vse skupaj le še poslabšalo; kofein namreč lahko precej potencira občutek tesnobe! – je za začetek spremenil nekatere osnovne stvari.
Na tej točki se je začelo njegovo življenje malenkostno izboljševati.
A vsi njegovi strahovi, kajpada, s tem še zdaleč niso izginili. Kako tudi bi, ko je za njimi tičala Davorjeva grozljiva življenjska zgodba. Mlad moški prihaja iz ene od držav nekdanje Jugoslavije in med balkansko vojno je kot malček pribežal z družino v Slovenijo. Njegov oče si je na naših tleh služil kruh že pred vojno vihro, a ker si je delil skromno prenočišče s svojimi sotrpini z dela, je številna Davorjeva družina ob prihodu v Slovenijo za precej časa obtičala v enem od begunskih taborišč.
Davor se spominja, kako strah ga je bilo v tistih časih in kako zelo je pogrešal svoje stare starše, ki so ostali na Balkanu. V prvi razred je šel, ne da bi znal eno samo slovensko besedo. Zaradi tega so se slovenski sošolci norčevali iz njega, pozneje v najstniških letih je bil pogosto tarča posmeha tudi zaradi skromnih oblačil.
Tako zelo si je prizadeval, da bi se zlil z okolico, da je bil pripravljen storiti vse, da bi ugajal. A po drugi strani se je ves čas bal, da bo, če bo karkoli storil narobe – najprej v šoli in pozneje v vseh svojih službah – čez noč ostal na cesti in pristal v bedi, v kakršni je v Sloveniji živel v prvih letih, dokler se družina ni preselila na svoje skupaj z očetom.
Ko se je začel odločno spopadati s preteklostjo, in to v vsej njeni ostrini in bolečini, je postopoma začel odlagati tudi svoje strahove.
Po daljšem obdobju zares trdega dela je danes povsem drug človek. Poln je načrtov za prihodnost, z dekletom načrtujeta družino ter že leto in pol uživa v novi službi. Ne, tokrat ni zbežal iz nje, čeprav so se na začetku kot v preteklosti vanj prikradli številni strahovi in dvomi ter ga spet za hip ali dva ohromili. A tokrat je pogumno zdržal z njimi, saj se je naučil razlikovati med tem, kaj sodi v njegovo osebno zgodovino, in tem, kaj zmore storiti drugače v zdajšnjem trenutku.
Tako se je začel počasi osvobajati vseh starih okov, strahovi, s katerimi je bil prej povsem prežet, pa so, potem ko je zmogel pogledati v njihovo bistvo, začeli bledeti.
* Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjene zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
Objavljeno v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
