Še zdaj ne vem, kateri od slovenskih bogatašev je financiral mariborski mladinski dom, večkrat obdaroval otroke in nekatere tudi štipendiral. Skrivnostni dobrotnik ni hotel, da bi mediji izvedeli za njegova dobra dela. Pa bi bilo pametno, če bi se izpostavil v javnosti, saj bi morda spodbudil še druge z lestvice najbogatejših Slovencev (tistemu na četrtem mestu je uspelo lani povečati premoženje za 48 milijonov!), da bi izdatno vsoto namenili za dobrodelne namene. Recimo v sklad za otroke z redkimi boleznimi.
Kar srh me spreleti, kadar vidim na zaslonu nove malčke in njihove objokane starše, ki prosjačijo javnost za pomoč, da bi njihovi bolni otroci živeli bolje oziroma sploh preživeli. Pri številkah, koliko bo gensko zdravilo stalo, se zavrti v glavi. Društvo Viljem Julijan je doslej razdelilo več kot milijon in pol donacij, na njihovi spletni strani je vrsta otrok, ki je denar prejela, toda kaj je vse to v primerjavi z grozljivimi cenami za enega otroka, ki se pojavljajo v javnosti – 3,2 milijona za Matica, recimo. Zdravilo je registrirano v ZDA, nekaj let bo preteklo, da ga bodo odobrili v Evropi, za fantka pa je že zdaj zelo pozno. Nedavna pobuda, naj v okviru zdravstvenega zavarovanja ustanovijo sklad za takšne bolezni, je sicer v političnih krogih toplo sprejeta, žal pa zna preteči veliko ledene vode, da bi prišlo do uresničitve. Medtem pa bodo otroci, ki jih je narava hudo zafrknila, telesno in duševno propadali, pa tudi umirali. Reši jih lahko le zares bogat sklad, ki lahko hitro in učinkovito reagira, ne pa jaz in drugi podobni dobrotniki, ki brskamo po telefonu in tipkamo MATIC10. Kje ste, slovenski bogataši? Mar ne bi odškrnili vsaj delčka svojega bogastva v že obstoječi sklad, dokler ne bo država, upajmo, sistemsko uredila zdravljenja redkih bolezni?
Danes se pač ne moremo več spraševati, ali se splača za veliko denarja reševati eno samo življenje. To stopnjo civilizacije smo vsaj v našem okolju, upam, preskočili. Vsak kolikor toliko normalen človek si predstavlja, kako je imeti v naročju umirajočega otroka in se hkrati zavedati, da bi mu lahko pomagali. Otroci so dragoceni seveda tudi zato, ker jih je čedalje manj. Trenutno se nam najbolj smilijo tisti, ki s svojimi starši množično pešačijo domov v Gazo, kjer jih čakajo le ruševine, lakota in mraz. Toda tudi mnogim drugim, ki živijo v velikih in vsaj na videz dobro urejenih državah, ni prav lepo. Trump je moral v nekaj dneh preklicati zakon o ukinitvi socialnih pomoči – velik delež je namenjen prav otrokom – ker bi ga sicer doletel vseljudski upor. Putin se takšnega upora za zdaj še ne boji, saj je po ruskih zaporih še zmeraj dovolj prostora za upornike. Eni sicer pravijo, da je rusko gospodarstvo na psu, drugi, da ne, dejstvo pa je, da večina prebivalstva ne zmore več kupovati v normalnih trgovinah in na dragih tržnicah; država se spet vrača v čas pred dobrimi tremi desetletji, ko se je poceni kupovalo po ilegalnih kioskih in lokalnih sejmiščih, veliko blaga je bilo ponarejenega, živila pa slabe kakovosti ter s pretečenimi roki. Otroci so imeli slabo oskrbo doma, pa tudi v šoli. Povprečna življenjska doba je v Rusiji kar enajst let krajša kot v Sloveniji, Putinova živčnost pa čedalje večja, saj rodijo državljanke le še po 1,5 otroka, kar pa ni edini problem. Rusija ima veliko sirotišnic in je do nedavnega dajala otroke v posvojitev po vsem svetu, kar seveda pomeni, da ima kljub nizki rodnosti težave z neodgovornim starševstvom. Le kje bodo končali ukrajinski otroci z okupiranih območij, po nekaterih namigih naj bi jih bilo 100.000, ki so jih Rusi pod pretvezo, da gredo na zdravljenje, ukradli? V prevzgojnih zavetiščih z nikakršnim standardom seveda. V kaj bodo zrasli?
V resnici nisem nikoli povsem razumela, kaj pomeni biti bogat. Vile, bazeni, jahte, zasebna letala, medijska pozornost, ogromno ljudi, ki se prilizujejo za drobtinice z bogate mize – je to to? Kje v sistemu je napaka, da so nekateri tako brezumno mogočni, da lahko z nekaj stavki povzročijo dvig svojih delnic na borzi? Kje je tu še kaj prostora za človečnost, za otroke, ki pešačijo proti Gazi ali jočejo po ruskih zavetiščih? Ali pa s svojimi starši prosijo za zdravilo, ki obstaja, vendar nekje daleč in po nedosegljivi ceni.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
