Za tole gre: cenjeni soprog v mrzlih mesecih upošteva angleški pregovor »eno jabolko na dan ožene zdravnika stran«, se pravi, zjutraj pred zajtrkom mora biti nekje blizu sočen sadež, če ga ni, je vse narobe. Ko pa začne na vrtu zoreti (kakopak ekološko) sadje, se pregovor spremeni v »večja pest sladkih vitaminov odžene zdravnika stran«. Očitno ta znani pregovor pozna tudi kos, ki gostuje pri nas. Zjutraj prelepo žvrgoli okrog vogalov, potem pa nenadoma utihne. Ne brez razloga. Zajtrkuje. Enako hoče početi tudi cenjeni soprog, ki si kar z drevesa privošči nekaj sadja. Problem je, ker imata s cenjenim soprogom isto krmišče. Dokler je bilo vsega dovolj, ni bilo panike, za oba je dovolj, je godrnjal najdražji, ampak zdaj je vse drugače. Kos je v primerjalni prednosti. Sede na čisto tanke veje, kjer so najlepši sadeži in jih najdražji ne doseže – in mu pred nosom vse poje.
In vendar – pri češnji sta se nekako sporazumela. Čeprav je bila napol prazna, je bilo dovolj za oba, mirno sta zobala vsak na svoji strani. Ko se je cenjenemu soprogu enkrat izmaknila lestev in je kričeč obvisel na veji, je kos še glasneje žvižgal kot on, pritekli smo in ga sneli. Medtem je babica rjovela s svojega okna, da je bolnišnica polna takšnih starih oslov, ki so popadali s češenj – kot zrele češnje. Butelj! Saj jih je vendar dovolj na vejah, ki so dosegljive s tal!
Ampak tiste spodaj niso tako sladke in mikavne, sem vzdihnila jaz. Presunjenega cenjenega soproga smo spravili k sebi s šilcem ta močnega, medtem pa je kos spet utihnil in mlatil češnje. Ni fer, se je drl cenjeni soprog, takoj izgini na vrh drevesa, tja pa res ne morem! Ampak kos je seveda zobal tiste češnje, ki so bile najbolj zrele, v njih pa je bilo tudi že nekaj beljakovin. In seveda niso bile na vrhu drevesa, ampak ravno tam, kjer si je cenjeni soprog postavil lestev.
Pri murvah sta bila oba tekmeca strpnejša. Večina najlepših sadežev je zorela pod gostim listjem, kos se je tja s težavo prebil, cenjeni soprog pa z lahkoto. Ker pa murve zelo rade odpadajo z vej, je bilo razmerje približno takšno – medtem ko je najdražji utrgal eno murvo, so tri padle v travo. Najlepše, seveda. Kos je prežal nekje blizu, pograbil sladki zalogaj in se brž umaknil. No, pa zoblji, je godrnjal cenjeni soprog, saj se mi tako ali tako ne ljubi sklanjati.
Pri figi, ki ravnokar zori, pa je hecev konec. Drevo ni posebno veliko, zato si je naredilo precej skopuški načrt – hkrati zorita le po dve figi, vse druge pa so trde kot kamen. Kos zelo hitro najde tisti dve nesrečnici, ki sta primerno mehki, in nakljuva najprej eno, potem pa še drugo. Moje mile prošnje, naj vendarle pospravi eno figo, za zajtrk je vendar dovolj velika, saj menda nima želodca kot prašič, niso uslišane: ne, hoče dve. Morda poskuša, katera je bolj sladka, najdražji pa sumi, da to dela nalašč, ker pač ve, da konkurent nakljuvanih fig ne bo jedel, jih bodo pa z veseljem napadle mravlje. Tako smo zdaj v vojnem stanju, ki bo trajale do zadnje fige. Cenjeni soprog je namreč drevo pokril z mrežo, ampak kos zmeraj najde kakšno luknjo, da se prebije v notranjost. In, ne boste verjeli, zmeraj najde tudi pot ven, čeprav se cenjeni soprog zelo trudi, da je mreža čedalje bolj zaprta. In tudi on ne more več zraven.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
