Za tole gre: cenjeni soprog v mrzlih mesecih upošteva  angleški pregovor »eno jabolko na dan ožene zdravnika stran«, se pravi, zjutraj pred zajtrkom mora biti nekje blizu sočen sadež, če ga ni, je vse narobe. Ko pa začne  na vrtu zoreti (kakopak ekološko) sadje, se pregovor spremeni v »večja pest sladkih vitaminov odžene zdravnika stran«. Očitno ta znani pregovor pozna tudi kos, ki gostuje pri nas. Zjutraj prelepo žvrgoli okrog vogalov, potem pa nenadoma utihne. Ne brez razloga. Zajtrkuje. Enako hoče početi tudi cenjeni soprog, ki si kar z drevesa privošči nekaj sadja. Problem je, ker imata  s cenjenim soprogom  isto krmišče. Dokler je bilo vsega dovolj, ni bilo panike, za oba je dovolj, je godrnjal najdražji, ampak zdaj je vse drugače. Kos je v primerjalni prednosti. Sede na čisto tanke veje, kjer so najlepši sadeži in jih najdražji ne doseže – in mu pred nosom vse poje.

         In vendar – pri češnji sta se nekako sporazumela.  Čeprav je bila napol prazna, je bilo dovolj za oba, mirno sta  zobala vsak na svoji strani. Ko se je cenjenemu soprogu enkrat izmaknila lestev in je kričeč obvisel na veji, je kos še glasneje žvižgal kot on, pritekli smo in ga sneli. Medtem je babica rjovela s svojega okna, da je bolnišnica polna takšnih starih oslov, ki so popadali s češenj – kot zrele češnje. Butelj! Saj jih je vendar dovolj na vejah, ki so dosegljive s tal!

          Ampak tiste spodaj niso tako sladke in mikavne, sem vzdihnila jaz.  Presunjenega cenjenega soproga smo spravili k sebi s šilcem ta močnega, medtem pa je kos spet utihnil in mlatil češnje. Ni fer, se je drl cenjeni soprog, takoj  izgini na vrh drevesa, tja pa res ne morem! Ampak kos je seveda zobal tiste češnje, ki so bile najbolj zrele, v njih pa je bilo tudi že nekaj beljakovin. In seveda niso bile na vrhu drevesa, ampak ravno tam, kjer si je cenjeni soprog postavil lestev