»Če me boste zafrkavali, bom sedla v avto in se odpeljala,« je rekla. S tem je mislila, da moramo v primeru, ko bo hotela kam iti, isti hip sesti za volan in jo peljati. Skratka, vse po vrsti nas je povišala v taksiste. Saj pravzaprav ne vozi slabo, le zabojniki za smeti na koncu ulice so v večni nevarnosti, kadar kolovrati tam mimo. Tako hudičevo varovalne barve so, da se kar stopijo z grmovjem naokoli, pravi babica.
Tiho bodi, zmeraj pravim najdražjemu, vsa zadovoljna, ker je naša priletna babica sama razumno ugotovila, da se je vožnji bolje odpovedati. V naselju smo imeli zelo slavnega zdravnika, ki so ga vsi zelo cenili in spoštovali, kar pa je nekoliko narobe razumel. Mislil je, da s svojim starim volvom in skoraj stotimi leti še zmeraj lahko podira ograje, preganja mačke, razbija luči parkiranih avtomobilov in se zaletava v časopisne kioske, pa mu ne bo nihče nič očital. Nasprotno, prav zadovoljni bi morali biti, ker je tak korenjak in zgled vsem starim mevžam, ki kar naprej jamrajo, da jih vse boli. Kadar se je pojavil na cesti, smo vsi bežali s pločnikov, premikali avtomobile v sosednje ulice in umikali vse, kar se je dalo zmečkati ali podreti. Policaji so ga nenehno lovili in zahtevali vozniško dovoljenje, ona pa začudeno: »Kakšno dovoljenje?« Ne, res nočem, da postane naša babica četrtna posebnost, zato ji zmeraj ustrežem, ko se hoče kam peljati.
Hoče pa kar naprej. In to ne v lekarno, k zdravniku, v dom h kakšni prijateljici ali kaj podobno razumnega, ampak si, recimo, želi nabirat kamenčke na najbližjo plažo, ker jih potrebuje za svoj na novo urejeni skalnjak. Kamenčki se kupijo, sem protestirala, ona pa, da ne bo gradila z nenaravnim materialom. Pa saj so naravni kamni, sem rjovela, ona pa, kaj se dereš, saj nisem gluha (seveda je). Želi si majhne okrogle rdeče kamne, ki niso kamni, ampak opeka, ki je padla v morje in se tam obrusila v nenavadne oblike, kapiram? Prav, pa greva na kavo na Obalo, sem vzdihnila, čeprav so na cestah že vse poletje zastoji in me je bilo groza.
Čeprav babica ne vozi več, na sovoznikovem sedežu še naprej – šofira. Prekleti kreten, kam pa rineš, kdo ti je dal vozniško, kriči in maha s pestjo, včasih odpre okno in ven moli dlan z iztegnjenim sredincem. Babi, nehaj razsajati, saj te nihče ne vidi in ne sliši, samo meni odvračaš pogled s ceste in motiš koncentracijo, jo skušam umiriti, a vse zaman. Tik pred križiščem v predmestju, kjer živi njena prijateljica, me je v divji slalomski vožnji čez polno črto prehitel mercedes in se škripaje ustavil pred semaforjem. Babica je planila ven, mu potrkala na šipo in butasti mladenič jo je zares odprl. Zarjovela je, ali ne uporablja smernih kazalcev iz principa ali jih špara, seveda je natresla še vse o polni črti in kupljenem vozniškem dovoljenju. Mladenič se je obrnil k svojemu sovozniku in zajedljivo vprašal: »Kako se že prevede v slovenščino old bitch,« on je odkimal, da ne ve, zato je vskočila babica in mu pojasnila, da to pomeni stara kuzla. Ki še zmeraj vozi bolje kot on. Razumel!? Nakar je sedla v avto, semafor je ozelenel, kar se da hitro sem odpeljala, mercedes pa je kar stal in stal. Enkrat te bo kdo prebutal, sem zabrundala. Naj kar poskusi, je odbrundala nazaj.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
