A se je precej po tihem zakon spremenil in do nekega določenega roka so morali upokojenci oddati vlogo za priznanje delovne dobe, ki je bila daljša od predpisane. Kar je lahko naneslo kar nekaj odstotkov. Mama je omenjeni rok zamudila, obtoževala me je (upravičeno), da bi jaz, novinarka, za to morala vedeti. Pa nisem, ukvarjala sem se z drugimi področji. Mama je prejemala pokojnino skoraj 30 let, in ker je bila računovodkinja, si je znala izračunati, koliko prisluženega denarja ji niso izplačali. Nikoli si nisem odpustila. Nobeno dokazovanje v ustreznih institucijah ni pomagalo, da zakonske pravice pač ne morejo biti odvisne od nekega presnetega datuma, če jih imaš, jih pač imaš in bi jih moral biti deležen od trenutka, ko jih zahtevaš. Če jih že moraš zahtevati.
Nekaj podobnega se dogaja tudi zdaj, 40 let pozneje. To leto do konca decembra morajo upokojenci – vdovci ali vdove – SPIZU poslati vlogo za priznanje vdovske pokojnine. Na tisoče se je prijaznemu vabilu odzvalo, vmesno poročilo pa pravi, da je približno polovica vlog (torej tiste, ki so jih že rešili) zavrnjena. Torej ljudje očitno ne razumejo uradniške latovščine in naivno upajo, da bodo dobili del pokojnine umrlega partnerja, kakorkoli že. Gre namreč za upokojence z najmanjšimi dohodki, četudi jim uspe iz zapletenih spizovskih pogojev izpraskati vse, kar se da, je obogatena vdovska pokojnina lahko visoka največ 748,27 evra. Ampak če imaš 337,4 evra, kolikor je najmanjša pokojnina, se tudi 30 evrov pozna. To pomeni niti ne zelo skromno hrano za teden ali več, če si kuhaš sam.
Ne vem, od kod državni upravi takšna obsedenost z roki, ko gre za pravice državljanov. Saj bodo vendar vdovske pokojnine poslej priznavali vsem, ki bodo vstopili v sistem na novo, stari upravičenci pa tudi ne morejo terjati denarne razlike za nazaj, ker velja dodatek (če ga odobrijo) od datuma, ko so oddali vlogo. Koga torej zafrkavate? Po podatkih, ki jih je država zbrala o nas, bi morala upokojence sama opozoriti, da imajo v svoji revščini nekaj možnosti za kak evro več – in gre, oprostite, za revne upokojence. Ne pa, da računajo na to, da bodo nekateri možnost za povečanje pokojnine prezrli in se bo na ta način nekaj privarčevalo. Ali kaj?
Minister Mesec se je zelo medlo smehljal, ko je pred dnevi pred kamero negotovo obljubljal, da bodo poskušali podaljšati rok za vdovske pokojnine. O tem, da bi bedasti rok sploh ukinili, niti besede. Saj ne gre samo za to, da so starejši, sploh tisti z majhnimi pokojninami (kar namiguje tudi na nižjo izobrazbo), nepoučeni, računalniško nepismeni, ne berejo novic in ne gledajo televizijskega Dnevnika ter najbrž niti ne razumejo mnogih sporočil; moja mama je bila zelo pismena in jaz najbrž tudi, pa sva vseeno prezrli usodni datum. Gre pač za pravice, ki ti jih ne bi smel nihče vzeti, ker med 31. decembrom in 1. januarjem pač ne more biti vesoljna praznina. Je pa res, da med nobeno generacijo mladih in starih doslej ni bilo tako gromozanske razlike, kot je to danes; primerljiva je le z informacijskim prepadom med redkimi pismenimi in množico nepismenih niti ne tako daleč nazaj.
Srebrna nit si že nekaj časa prizadeva, da bi starejši dobili posebnega varuha, ki se ne bi ukvarjal samo s posamičnimi usodami, temveč bi tudi sodeloval v sistemskih odločitvah, ki jih na ustreznih ravneh sprejemajo predvsem mlajši odločevalci brez potrebnih izkušenj in empatije. Odločate vendar o svojih starših in navsezadnje tudi o sebi, čeprav najbrž upate, da se vam ne bo treba nikoli potegovati za vdovsko pokojnino!
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
