Janek je sicer tu in tam pogrešal svojo službo v delovnem centru in mislim, da je eden bolj redkih v tem pogledu. Ampak razumem oboje, hehe. Pridno sva vsak dan hodila na najine pohode, tudi dvakrat, če je le naneslo.
In na enem takšnih sprehodov v frnjažo sva srečala Hano in njeno mamico. Seveda, saj sta napol Bovčanki. Hana deli z Janekom tudi usodo downovega sindroma. Mislim, da sva obe mami natanko vedeli, da takšna prva srečanja niso namenjena dolgim pogovorom, čeprav je tematik na pretek. Hana in Janek sta imela pred očmi sprehod brez motenj, ali ne? In tukaj je še ena stična točka vseh otrok: ne marajo stati tam na cesti in se dolgočasiti, ko odrasli razpredajo svoje misli. Zato smo se dogovorili, da prideta k nama na obisk.
Hana in Janek sta si res v marsičem podobna, a tudi zelo različna. Hana ima bogat besedni zaklad in razumljiv govor, prijetno in zanimivo se je pogovarjati z njo. Janek pa je bolj tih. Videla sem, kako je opazoval Hano, bolj od strani, medtem pa mnogo več časa namenil njeni mami. Celo dlan ji je položil na ramo in jo dvakrat vprašal, kako je.
Večkrat sem že opazila, da ima Janek praviloma zelo rad starejše ljudi, bistveno hitreje jih sprejme in vzpostavi stik kot s preostalimi. Velikokrat sem razmišljala, zakaj je tako. Nisem našla pravega odgovora. Morda pa je vzrok čisto preprost: Janek začuti, kdo ima življenjske izkušnje, zna reševati težave, mu lahko nudi občutek varnosti, ga sprejema, je prijazen, mu lahko pomaga … Morda je Janekova ljubezen zelo praktične narave. In ne samo Janekova, vem, da mu je tudi v tem podobnih kar nekaj njegovih prijateljev. Kar samo pomeni, da ima še dokaj skrivnostni downov sindrom prste vmes tudi pri tem.
Kaj Janeku pomeni ljubezen? Zagotovo ni takšna in tista, ki meni ali morda vam najprej pade na misel.
In beseda ljubezen ima tako ali tako veliko pomenov. Moja ljubezen do Janeka kot mame do sina, pa moja ljubezen do knjig. Mimogrede: na podstrešju sem si naredila knjižnico, približno preštela knjige in jih je čez tisoč. Če imam le trenutek časa, se povzpnem k njim, včasih jih samo opazujem, včasih prelagam po velikosti, pa po avtorjih, včasih samo kakšno poravnam … Torej sem bibliofil, hehe. Oh, seveda imam še nekaj drugih ljubezni, npr. do dekoriranja, reševanja starih stvari pred propadanjem, do narave, potovanj (hmmm) …
Pa se vrnimo še k Janekovim ljubeznim. Npr. njegova ljubezen do Mišmaša, no, pa do kakšne nezdrave hrane, ki je sicer bolj redko na sporedu, do glasbe, narave, sprehodov, do reda, mirnosti v vsakdanu pa še bi se našlo. Vidite, njegova ljubezen ni tista na telesni ravni, ni želja po družici, družini …, vse to ni zapisano v njegovih genih. Za to vrsto ljubezni so stari Grki uporabljali besedo eros. Pomeni pa vzneseno, telesno, erotično ljubezen. Ali pa je vendarle zapisano v njegovih genih, pa so takšno ljubezen zakrili tisti odvečni geni? Ima zaradi tega bolj siromašno življenje?
No, takšna vprašanja si zastavljam jaz, ki pripadam večinskim ljudem. Morda celo tistemu delu, ki vse življenje čaka na kakšno usodno ljubezen, hehe. Janek se ne sprašuje tega, to je gotovo. In to je svetla plat, temna pa je, da samo on ve, o čem se sprašuje, po čem hrepeni.
Zagotovo pa je zapisana v Janekovih genih ljubezen kot navezanost, naklonjenost ljudem. Za katere sam čuti, da jih potrebuje v svojem življenju. Za preživetje. Drugi so mu všeč in se ob njih dobro počuti, kadar jih sreča.
In tukaj je ena res lepa misel o ljubezni, pravzaprav meni najbližja. Pravi pa takole: »Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da.« Seveda misel ni moja, njen avtor je sv. Avguštin. To je tisti škof in učitelj, ki so ga imenovali tudi učitelj milosti. Če pa pomislim še na indijansko zgodbo o dveh volkovih, je ljubezen naš dobri volk. Tisti, ki ga je treba bolj in večkrat hraniti. Včasih tudi iz src drugih, ne le svojega. Kako, sprašujete?
Tako, da iskreno, torej iz svojega srca, drugim priznate in jim v medsebojnih odnosih izkazujete njihovo človeško dostojanstvo, veselje, da so tu, z vami, da se lahko od njih kaj naučite, da jih ne primerjate s seboj, temveč jim priznavate njihovo enkratnost, neponovljivost.
Si lahko zamislite, da ste edini, ki ste lahko v stiku prav s temi ljudmi (s katerimi ste), in da še nikoli ni bil nihče v stiku prav s temi soljudmi in tudi nikoli več nihče ne bo. Saj smo vendar neponovljivi in zato sami po sebi dragoceni ter vredni ljubezni.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
