Potem sta očitno pripravljena jesti nekaj konkretnega, kar pa sem ugotovila šele pred dnevi, ko je cenjeni soprog peljal babico zgodaj zjutraj na nekakšen pregled. Prej nista zajtrkovala, zato sta bila lačna kot dva morska psa. Planila sta v bife blizu zdravstvenega doma in edino, kar so imeli, je bil topli sendvič. Bila sta navdušena. Dva tanka koščka kruha, vmes pa malo šunke in sira, kaj še hočeš boljšega za zajtrk? Ne pa moji jogurti, kaše s sadjem in podobne neokusne neslanosti.
In sta na poti domov kupila pekač za tople sendviče. Nisva veliko zapravila, sta se opravičevala. Osem evrov. Deset. Dvanajst. Nista se mogla sporazumeti, koliko pravzaprav. Vsekakor malo. Družinski proračun pač ne bo trpel. Seveda sta privleka tudi celo goro toasta, šunke in sira. Ker bomo najbrž tudi drugi hoteli uživati v tej enkratni delikatesi. Prav, prav, sem rekla skozi stisnjene zobe. Želita to jesti tudi za kosilo, večerjo in malico? Oba sta se strinjala, da sem hudobna. In to čedalje bolj.
No, pa dajmo, sem vzdihnila naslednje jutro in najprej novo pridobitev temeljito pomila, potem pa dala peč dva sendviča, za toliko je bila naprava tudi narejena. Iskala sem gumb za vklop, pa ga ni bilo. Se mi meša? Pogledala sem skopa navodila in ugotovila, da preklemanskega gumba ni. Opekač priključiš direktno v vtičnico in to je to.
Ker sem očitno nespretna s toplimi sendviči in sem jih očitno preveč napolnila, je nekaj sira steklo na kuhinjski pult, nekaj pa se ga je razlilo po pekaču. Ko sem oba sendviča vzela ven, so viseli proč zogleneli koščki sira, tako sem vsaj mislila. Ampak fak, tako se sir vendar ni mogel zapeči, sem tiho godrnjala, da ne bi vznemirila obeh sestradancev, ki sta za mizo čakala na svoj slastni zajtrk. Tiste koščke sem potrgala stran in z grozo ugotovila, da je sir odlepil teflonsko oblogo s preklemanskega opekača po posebej ugodni ceni. Na kruhu te nenavadne začimbe ni bilo, zato sem sendviče na veliko veselje obeh lakotnikov nesla na mizo, sama pa sem se še enkrat poglobila v navodila za uporabo. Je morda kakšno hrano prepovedano peči? Nič ni pisalo. Kje pa je bil ta hudič sploh narejen? Iz kratic, ki so bile natresene nekje pri dnu navodil, nisem uspela razbrati ničesar. Kje za vraga pa sta kupila to reč, sem zarohnela. Eh, v eni trgovini, ki je bolj skladišče kot trgovina, sta se hvalisala. A veš, kaj vse imajo, ni da ni. Za par evrov.
Nisem jima hotela kvariti zajtrka, ker sta ob toplih sendvičih resnično uživala, zato sem raje šla na splet raziskovat, kaj vse lahko povzročijo koščki kovine v hrani. Vnetje slepiča, recimo. Poškodbe prebavil. In tako dalje. Iskala sem garancijski list, pa je najbrž že končal v smeteh, če je sploh bil. Kdo pa bo garantiral za izdelek, ki stane toliko kot nekaj sendvičev? Prišla sem na genialno zamisel, da bi z žičnato gobico postrgala teflon z opekača, a se ni dal. Očitno se lepi samo na sir. Naj torej žrtvujem cele kile sira, da bo opekač nekega dne varen?
Ker so tisti dan ravno odvažali kosovni odpad, sem nesla poceni pekač naravnost v zabojnik. Navsezadnje znam peči tople sendviče tudi v pečici, če so res tako nujni za družinsko srečo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
