Mama ni hotela nič slišati o žogi, zmeraj jo izgubiš ali pa ti jo ukradejo, je nergala. V resnici so moje žoge dobesedno izdihnile – skozi nekakšno luknjo je ušel zrak in zadeva se je spremenila v agregatno stanje palačinke. Sem raje rekla, da so mi jo ukradli, kot pa da bi poslušala, kako sem fentala skoraj novo žogo. Namigovala sem, da obstajajo tudi takšne, ki imajo čisto pravo dušo, ki jo je mogoče napihniti s tlačilko za kolo, seveda pa so bile drage.
Skratka, bilo je enkrat proti sredi avgusta, prijatelji so se že vrnili s počitnic in bil je čas za med dvema ognjema, jaz pa brez žoge. Na veliko sem prosjačila vse pri hiši, naj mi jo priskrbijo, pa ni bilo nobenega pametnega odziva. Tisti večer je bilo napovedano, da bo na nebu roj utrinkov, ti pa kakopak prinašajo srečo, če kakšnega vidiš in si kaj zaželiš. No – kaj dosegljivega. Sodi med dosegljivo tudi moja žoga, sem se vprašala in se namestila na teraso na vrh bloka, kjer so se mečkali starejši od mene in me kakopak hoteli napoditi. Ne grem, dokler ne vidim kakšnega utrinka, sem rekla. Potem so skupaj z menoj strmeli v nebo in lagali, glej, tam je eden, zdaj pa se spelji! A se nisem dala, dokler mi ni tik nad glavo švistnil zares zelo svetel utrinek z dolgim repom. No, zdaj pa grem, sem rekla in slišala, kako so za menoj zaklenili vrata.
V kuhinji je sedela nasmejana babica in mi kazala nekam pod mizo. Spravila sem se na vse štiri in zagledala – žogo! Veliko, rdečo, iz spodobne plastike, ki res ni takoj spustila duše. Zdi se mi, da se mi je zadeva z utrinki takrat zavrtala v podzavest, zato jih nikoli ne zamudim, če le ni oblačno.
Zdi se, da imajo tudi drugi podobne utrinkaste izkušnje iz otroštva. V noči, ko naj bi sveti Lovrenc najbolj jokal, nebo je bilo brez oblačka, se je po soseščini zbiralo čedalje več ljudi na prostem, seveda po tem, ko je enkrat proti polnoči vročina popustila. Cenjeni soprog si je odvlekel na vrt ležalnik, daljnogled in hladilno torbo s pivom, ta je primamila še sina in koruzniškega zeta, ženske pa smo utrinke raje opazovale z balkona. Namesto rojev utrinkov je bil namreč na vrtu roj komarjev. Dedci se niso ustrašili, in tako se je kmalu cela četrt kopala v oblakih repelentov vseh mogočih vonjev. A hoče kdo špricer iz rebule, se je oglasilo z vrta na koncu ulice, in zaslišalo se je toliko dajev in jajev, da je ponudnik zastokal, kako bo prikotalil na vrt kar cel sod. Tudi z drugih vrtov so padali različni alkoholni predlogi in tako so se gospodje z nosovi, obrnjenimi v nebo, da ne bi zamudili morebitnih utrinkov, sprehajali s steklenicami od enega do drugega. Utrinkov pa od nikoder. Najbrž so na drugi strani hiše, je vzdihnila koruzniška snaha. Škoda, letos sem si zamislila nov pomivalni stroj, sem bleknila. Veš da, je rekla babica, ki menda tudi ni pozabila tiste žoge. In potem smo šle spat.
Od zunaj pa se je najprej po tiho, potem pa čedalje glasneje slišalo večglasno smrčanje.
