Dnevi brez olajšanja, noči brez spanja. Ker si pri svoji zavarovalnici plačuje dodatno zavarovanje, je do specialista in MR prišel domala mimogrede. Diagnoza: hernija diska. Dve ploščici ukleščeni. Če niste slepi verniki Herte in njej podobnih nategunov, vam je že jasno, da brez operacije ne bo šlo. A kaj ko po ekspresno hitro postavljeni diagnozi tisto čudežno dodatno zavarovanje ne deluje več. Dve možnosti sta: samoplačniška operacija – osnovna stane okoli 3.000 evrov – ali pa mukotrpno čakanje. Z napotnico ZELO HITRO najmanj dva meseca … oziroma »vas bomo obvestili«. Si predstavljate nekoga, ki živi sam, blede od bolečin, pozobanih protibolečinskih in uspavalnih tablet, ne more sam iz postelje, na stranišče, pod tuš …? In nima tistih prekletih treh tisočakov!? Pa je vse življenje plačeval vsa obvezna in dodatna zdravstvena zavarovanja, generacijam zdravnikov šolanje, specializacije, dolge dopuste, v resnici ne tako slabe plače … zdaj pa ni nikjer nikogar, ki bi ga odrešil. Ker oni imajo, za razliko od nas davkoplačevalcev, ki moramo plačati vse, kar nam oblast naloži, pravico izbirati. In izberejo, kar se jim najbolj splača. Najraje kombinirajo. Javno, zasebno, malo tukaj, malo tam … Ker lahko. Grdo!? Bodimo pošteni, vi ne bi?
Pa saj ni kriv posameznik. Zavozil je zakonodajalec. Vsi smo brali, da posamezni zdravniki pri svojem zaposlovalcu delajo manj, kot bi lahko, pri zasebnikih pa domala od jutra do večera, Ker se jim to splača. Biti dvoživka se splača. Saj vidite, kako to gre. V Celju se odhajajoči rentgenologi še pred prekinitvijo delovnega razmerja z dosedanjim delodajalcem dogovarjajo o honorarnem delu. Ker samo sedenje na dveh stolih je zares donosno. In ta sistem so dobrodušno podpirali številni ministri in mnoge vlade. Začelo se je z dogovornim podeljevanjem koncesij, nadaljevalo s širitvami v prave zasebne klinike. Ki pač delajo, kar se splača. In samo, kar se splača. Da bi naštela vse zasebne klinike, zavode in ordinacije, ki samo v Ljubljani ponujajo storitve, bi porabila pol kolumne. Vsem gre dobro. Najbolje tistim, ki ob samoplačništvu ponujajo tudi storitve »na napotnico«. Za vse to je potrebno veliko kadra. Vzameš, kjer je. In ni jim mar za rajo, ki nima, čaka mesece in omedleva od bolečin. Koga briga. Za posel gre.
Denarja lačni so se prilagodili. Možnosti za preskakovanje vrst so domala neskončne. Nepregledna kopica dodatnih zavarovanj, članstev, plačljivih bližnjic. Zasebnikom gre ekstremno dobro. Berem, da bo diagnostični center Bled v Ljubljani gradil kliniko. Za bogate. Stala naj bi na zemljišču, ki je bilo dolga leta rezervirano za nujno širitev URI Soča. Koga briga! Karkoli že kdorkoli od pristojnih razlaga, dejstvo je, da zdravstveni sitem razpada. Samo tistih, ki imajo res veliko, vse opisano ne skrbi. Vsi drugi pa …
Pa ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko je zdravstvo funkcioniralo. Diagnoza, terapija, kirurški poseg. Pred 12 leti je hernija doletela tudi mojega moža. Tri dni po diagnozi je bil operiran, nekaj dni pozneje že doma. Pa je bilo takrat zdravnikov in zdravstvenih kapacitet precej manj, kot jih je danes!
Zdaj je ponudba storitev gromozanska, a brez denarja je na voljo le trpljenje. Čeprav zdravniki so in se Hipokratova prisega ni spremenila. Spremenili so se prioritete in okolje, v katerem živimo. Denar, čim več denarja. In ljudje se pač odločamo. Če lahko negovalke delo ob bolniški postelji zamenjajo za prekladanje krompirja v nizkocenovnih prodajnih verigah, zakaj se čudimo, če za denarjem odhajajo tudi zdravniki? Denar šteje – veliko! Dobro, zdravnik pri zasebniku ne bo prekladal krompirja, posegov, s katerimi bi si dvigal strokovni ugled, pa praviloma tudi ne. Pa kaj!?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
