»Kam pa gredo kodrčki z naših glav?« sprašujem znani in ljubi obraz v ogledalu, ki ga po nekaj temnih letih znova obkrožajo moji stari neukrotljivi lisičji lasje. Nasmehnem se lisički v ogledalu, spet sem nazaj. Ne morem, da ne bi opazila, kako sledi bolezni počasi izginjajo z mojega obraza, vedno bolj sem podobna sebi. Ne novi, temveč stari sebi, ki zdaj nosi izboljšano različico starega programa, novo različico Katarina 2.0. Všeč mi je bilo, kar sem bila nekoč, vendar mi je všeč tudi, kar postajam.
A kljub novi/stari podobi v ogledalu čutim, da sem navznoter drugačna, spremenjena. Zdaj vem, da nisem več tako trdna kakor skala, četudi sem morda tako videti na zunaj. Zdaj vem, da je moja notranjost krhka in ranljiva, vsak močnejši udarec me lahko razkolje na pol, čeprav imam tako kot moje najljubše živali, jastogi, po svoji zadnji veliki levitvi nov, večji in močnejši oklep, s katerim se spet mečem v valove življenjskih izzivov. Naučila sem se oziroma se še vedno učim, kako čuvati to svojo mehko, toplo in želatinasto notranjost. Ker če je jaz ne bom čuvala, kdo pa jo bo?
In medtem ko se na vso moč ukvarjam z načrti, kako zaščititi mehkobo v sebi in jo uskladiti z novo zunanjo podobo, sem nehote postala serijska morilka komarjev. Mislim, da sem v zadnjih dnevih ubila več komarjev kot Bata Živojinović Nemcev.
Strop v moji kuhinji je podoben freski, sliki bitke na Kosovem polju. Pravzaprav stanju po njej. Trupla komarjev, posejana po vsem stropu, tu pa tam kakšna razvlečena kaplja krvi. Ob koncu poletja bom morala na belo prebarvati strop v dnevni sobi, ker je res videti neokusno. Obiskovalcem pri meni doma priporočam, naj ne gledajo vanj, ko jih skozi stanovanje peljem na teraso, a me večina potolaži, da razumejo moje nočne izzive, saj se tudi sami spoprijemajo z invazijo neustrašnih krvosesov. Ne vem, kakšne komarje imate drugod po Sloveniji, ampak tile ljubljanski, Jankovićevi komarji so res neverjetni. Vsako leto so manjši, hitrejši, tišji, bolj nadležni in vse več jih je. V izčrpavajočem boju z njimi sem že skoraj obupala. Ne pomagajo nobeni insekticidi, ki si jih pršimo po koži (no, jaz tega ne počnem, gnusi se mi, da bi strup polivala po sebi, čeprav stroka trdi, da so za nas neškodljivi. Lahko da imam fobijo ali kaj tretjega, preprosto tega ne morem sebi početi. Vi pa kar ...). Razna eterična olja, kot so metino, sivkino, iz limoninih listov in kaj vem kaj še, delujejo točno toliko časa, kolikor dolgo špricam tekočino iz stekleničke. Takoj ko neham, komarji znova navalijo. Razne smrdeče spirale in svečke, ki naj bi odganjale komarje, dajte no, pa to so zgodbice za otroke! To samo meni smrdi, komarjem je vseeno, nimajo nosu.
Lani sem nabavila celo neko električno napravo, ki ima tri svetlomodre podolgovate svetilke in ki naj bi privlačilo to zoprno nadlego, rečem ji »pečica za insekte«. Nisem preveč zadovoljna z njo, komarji se je izogibajo, pritegne pa vse vrste vešč, in potem se to tam vso noč cmari in maha s krilci. Grozljivka. Edino, za kar vem, da pomaga proti tem neobčutljivim nočnim hudobam, je ogromen ventilator, ki piha naravnost vame in jih veter, ki ga komarji nikakor ne morejo premagati, drži na varni razdalji. Pomaga tudi tista drobna bela mreža proti insektom, ki si jo obesiš nad glavo in potem hodiš z njo okoli po svetu. Druge rešitve ni, preverjeno. Sama sem v boju z njimi na robu svojih moči, vse mogoče pasti sem že preizkusila, od kokakole pa do mešanice sladkorja, detergenta in kisa, vse zaman. Prišla sem do ugotovitve, da je škoda časa za bojevanje z njimi, komarji so pametnejši od nas. Na tem planetu so bili pred nami in zagotovo bodo na njem ostali tudi potem, ko nas več ne bo. Edini učinkoviti način za uničenje teh krvoločnih kamikaz je natančen in močan udarec s copato. Ali pa s časopisom. Tega tudi milijoni let izkušenj niso sposobni preživeti.
Živim na obrobju Ljubljane, do reke Ljubljanice imam kilometer zračne linije, dvomim, da je tolikšna količina komarjev prišla od tam. So pa vrtovi okoli mene, to pa ja, polni upokojencev, ki nabirajo in shranjujejo čebre vode za namakanje svojih vrtnin. Tu pa nimam kaj. Poleg komarjev me to poletje samo še ena stvar spravlja ob živce: neznosna vročina, ki jo prinašajo tile vsakotedenski vročinski valovi. Pred boleznijo me močno sonce ni preveč motilo, po njej pa sem postala izredno občutljiva. Ne samo da me nekaj minut na vročem soncu hudo izčrpa, postanem omotična, v glavi se mi vrti. Večino časa se potim kot v savni, zato moram s sabo v torbici vedno nositi brisačko, da se lahko spotoma obrišem. S sabo nosim tudi pahljačo. In pršilo z vodo. Pa nič od tega ne pomaga. Moja alergija na sonce se je po bolezni samo še poslabšala. Takoj ko me po koži oplazi žgoč sončni žarek, postanem rdeča in dobim srbeče izpuščaje. Letos mi niti tablete claritina ne pomagajo več, vseeno sem v izpuščajih po vsem telesu. In to ni edina alergija, s katero se po novem spopadam. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
