4. Srečanje z morskim psom
Vso noč me je pekel osmojen hrbet, zato sem se ves čas prebujala. Proti jutru sem zaspala, vendar mi menda ni bilo usojeno, ker me je pohodila moja sostanovalka. Drugič v dveh dneh. Zarjula sem.
Postelji imava postavljeni v obliki črke L in očitno ne more vstati, ne da bi stopila name. Pogledali sva na uro, ugotovili, da je 6.46, in je (tolažeče) rekla, no, saj ni tako hudo. Če bi se zgodilo ob dveh ponoči, bi bilo hujše. Ne, sem rekla, ob dveh sem bila budna.
*****
Križarjenje ni za mehkužne. Preživijo samo najbolj atletski, najspretnejši, najvzdržljivejši, najpogumnejši. Pasti in nevarnosti prežijo na vsakem koraku. Aloha je luštna ladjica, malo starinska, lesena, ampak v bistvu je plavajoč skupek stopnic. Štenge vsepovsod, na bokih, med palubami ... in to niso prijazna stopnišča. Ozka, strma, nevarna. Ljudje so razvili različne tehnike hoje po njih, nekateri gredo vzvratno, drugi postrani. Jaz grem z nosom naprej in z navzven obrnjenimi koleni, ker so stopnice preozke za celo stopalo. Kot star krivonog morski volk, samo veliko lepša. Ograje so postale moje najboljše prijateljice, dlani imajo ves čas vonj po kovini.
Če preživiš stopnice, te čakajo drugi izzivi. Na posteljo in dol zlezem, ampak ne brez žrtev. Vedno me kaj uščipne in udari. Vogali me butajo, okviri vrat mi postrgajo kožo na ramenih. Pa do stranišča na podstavku še prišla nisem. Obstajajo razlogi, razumem. Postelja je visoka, da je spodaj prostor za kovček. Stranišče je na podstavku, da ne stoji v vodi, ko se prhaš. Je pa malce vrtoglavo lulati nad prepadom.
Ampak.
Ampak ko zdrsneš v tisto turkizno vodo, je vredno. Vredno vseh bunk, bušk, prask in modric. Svet se poravna v tečajih. Življenje je lepo.
*****
Včeraj smo za večerjo imeli morskega psa. No, jaz ne, ker ne maram rib.
5.Človek v morju
Na mirni naoljeni površini je plaval pladenj. Na pladnju kozarček. Zraven je plavala glava, nismo takoj vedeli, komu pripada, ampak potem smo prepoznali našega kapitana. Zavedal se je pogledov s palube, počasi je praznil kozarec, češ, tako se živi, odplaval par zamahov in predstave je bilo konec.
Grem iskat kakšen pladenj.
*****
Brgulje na Molatu, najvukojebina leta 2024. Rada imam vukojebine, ovite so v svoj sveti mir in dostojanstvo, ampak tale mi ni všeč. Pristali smo sredi popoldneva, vse je bilo razžarjeno, vse zaprto. Nekdo je rekel, a gremo na kavo, in v trenutku neprisebnosti sem rekla ja. Nikjer odprtega kafiča, do kamor seže oko, samo skupina domačinov pred trgovino in zelo veliko praznih steklenic piva. Pijan lokalni idiot nas je nalajal, kakšna kava, pivo se pije! Sem šla nazaj na ladjo, para mi je uhajala iz ušes, smo tam pili kavo in se režali. Čuden urnik imajo na Molatu, po starem urejena trgovina s starinsko tehtnico in mladim lastnikom se je odprla šele po deveti zvečer.
Nočno kopanje so nam obljubili, zelo sem se ga veselila, lestev je bila spuščena, nekdo je vpil iz vode, da je topla in do popolnosti popolna, ampak meni se ni dalo, dvakrat sem že plavala danes, zeblo me je in ravno sem si glavo umila ... Enivej, zamočila sem.
*****
Kako prideš na to ladjo? Težko, samo 30 potnikov sprejme in čakalna vrsta je dolga. Ne vzamejo vsakega in nove potnike samo takrat, kadar kateri od povratnikov odpove. Ljudje se vračajo vsako poletje, številni že krepko več kot desetletje. In to kljub strmim stopnicam in sekretu na podstavku. So me okrcali, da sem pretiravala pri opisu nevarnosti, ampak nisem, je pa res, da nisem omenila, da sem zelo talentiran štor in da me napada tudi pohištvo v mojem lastnem domu. En še posebej podivjan vogal postelje se že leta zverinsko izživlja nad mojo desno golenjo. So pa priznali, ja, res je ena že padla s stranišča. Pred leti, med nevihto. Mene ne skrbijo toliko nevihte, bolj noči, ko greš napol priseben lulat in izčrpan od sestopa s postelje nisi sposoben, da bi v itinerar vkalkuliral še tisti podstavek.
Kakorkoli, povezana skupnost so – in težava pri povezanih skupnostih je, da so včasih zaprte do tujcev. Ampak tile niso, odprti so in prijazni in vključujoči. Po drugi strani si pa lahko sam, kadar hočeš biti sam, kot me je mirila kolegica, ki me je priporočila, potem ko je z zgodbami z ladje leta in leta kurila mojo radovednost.
*****
Sam si lahko, ko bereš, na primer, takrat se nihče ne vtika vate, vse palube so posejane z ljudmi s knjigami. Vedno poškilim, kaj berejo, saj veste, časopisi vsako poletje delajo ankete, katere knjige bodo ljudje vzeli na počitnice, in vsi naštevajo klasične romane ali Nietzscheja.
Japajade.
Moja izbira počitniškega branja je bila skrbno pretehtana, kolegica je pravila, kako si izmenjujejo knjige, ko svoje preberejo. Torej sem vzela romanček v slovenščini, ki me že mesece proseče gleda s police in ga lahko potem pustim na ladji, potem pa še en dvokilski špeh, ki sem ga pred časom načela in nikoli končala. Malo sem oklevala, naj vzamem še kaj? Še dobro, da nisem, pri prvi knjigi na polovici potovanja še na polovici nisem. Depresivni romani niso za počitnice.
*****
Pogrešam delfine.
Ne spomnim se, kam sem dala plavutke. Vem, da sem jih včeraj oprala, potem je pa samo še tema. Grem na lov.
6. Kite hvaležno odklanjam
Plavutke so ždele pod nekim ležalnikom, ne spomnim se, ali sem jih pustila tam ali so se same priklatile. Plavuti so vandrovci, mi je sopotnica povedala, da jih vedno okrog po ladji išče, že vsa leta.
*****
Smo pluli ob Dugem otoku, ko je začelo po ladji odzvanjati moje ime. Poglej, delfini! so vpili. Včeraj sem rekla, da bi rada videla delfine, in puf, tukaj so! Menda sta bila dva, za ladjo sta plavala. Jaz sem videla enega in potem še eno plavut.
Pazi, kaj si želiš, so mi rekli. Nikar si ne zaželi kitov, je poprosil nekdo.
Ne bom. Vse moje postavke so odkljukane. Mogoče samo še nekaj delfinov, teh ni nikoli preveč ...
(se nadaljuje)
