Ne mislim na pranje, prelaganje, pospravljanje vsega, kar »za vsak primer« v zadnjih letih vlačim s seboj. Moja »bolečina« je vračanje v vsakodnevni medijski svet. Ko človek odklopi, je svet lepši in daleč. In to pomirja. Zelo. Celo brez novic o športnih zmagah, porazih in krivicah se da preživeti. Celo res pretresljiv nastop Celine Dion sem videla šele nekaj dni pozneje. In preživela.
Doma pa… radio je zvočna kulisa, televizija vključena in vsevedni spletni portali le korak in en klik stran. Paranoja in depresija pa tudi.
Ničkolikokrat sem se že zaklela, da se bom portalom, ki bolj kot čemur koli drugemu služijo lastnikom, ognila. Reklame, zavajanje – se opravičujem – nategovanje. Pa se jim največkrat ne. In potem naslovi … Počil mu je film… Karl Erjavec prihaja … Ločuje se znani Slovenec .… Top slovenski chef ima novo … Znana Slovenka čaka … Vse za klike, ki odmerjajo vpliv in ceno reklam na posamezni strani. Da jih ne zmanjka, pol Slovencev spada v kategorije znani, znane, vplivni, zvezdnice … Zlata jama slovenske medijske praznine. Čeprav nas večina zanje ni nikoli slišala, očitno deluje. Kliki so. Svet se hitro vrti. Verodostojnost in profesionalnost medija nista več zagotovilo za uspešnost in preživetje. Klike nabirajo tudi novice. Ne vse. Le slaba novica je dobra novica. Čim slabša je, boljša je. Najboljše so slabe napovedi, take, da panično čakaš, kdaj in kaj bo. Bo res že jutri svetovna vojna, bo toča velika kot melona, se bo planet skuril, hrane ne bo …? Skratka, mora biti nekaj, česar nas je strah, nekaj, kar ni čisto nemogoče in smo proti temu kot posamezniki nemočni ... to se klika. Lastniki zahtevajo, novinarji opravijo.
In potem je, kot je. Valicon je spomladi izmeril ugled medijev in novinarjev. Med 27 poklici so novinarji na 25. mestu. Na dnu. Za njimi so le politiki, sindikalisti in duhovniki. In zakaj? Senzacionalizem, politična upogljivost in zato vtis, da so vsi novinarji prodane duše. Dodatno pa še, da je vedno težje ločiti informativne od reklamnih vsebin. Silni članki o uspešnih podjetjih, imenitnih agencijskih potovanjih, čudno učinkovitih zdravilih, pa o zdravilcih, v resnici pa šarlatanih … In potem se res vprašaš: je vredno? Celo starejša generacija, ki še bere časopis, obupuje. Nihče ne mara, da ga ima kdo za bedaka. Na drugi strani pa … težave dnevnega in tudi tedenskega tiska so znane in stvarne. Slovenija je tako majhna, da je na trgu težko preživeti. Zato eni stavijo na subvencije, drugi – recimo Domovina – pa na donacije političnih somišljenikov. Zato ne preseneča, da imajo Delo, Dnevnik in Večer skupaj le še okoli 60.000 naklade. Za primerjave, pred 20 leti je imelo samo Delo 90.000 naročnikov! Je pa res, da so naklade šibka točka vseh tiskanih medijev. Takšne, kakršne so, niso za promocijo. Papir spletu ni kos. Cenejši je in bolj dostopen. Počasi bomo vsi preklopili. A tudi tam je gneča. Če klikate med brezplačnimi, je hitro jasno, da ne gre za novinarstvo, ampak za zaslužek lastnikov. Bistvo so reklame. In prav z njimi »znani« in »vlivni« imenitno sobivajo.
Novinarjem se ne piše dobro. Pri Večeru spet odpuščajo. Tudi drugje so smernice stalne in jasne. Tudi pod članki Dela je vedno manj zvenečih imen. Klasično novinarstvo ni več prihodnost. V mojem času nas je bilo v predavalnici na takratni FSPN po sto in več bodočih novinarjev. Do študentskega dela po redakcijah smo prišli že po prvem letniku. Zdaj razpisujejo le 30 mest. In vprašanje je, ali bodo delali to, kar jih je pritegnilo v ta študij. In konkurirali umetni inteligenci.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
