Bilo je vroče kot v peklu, a sem kljub temu šla, ker imajo menda najnovejšo klimatsko napravo. Moram si jo ogledati, ker naša nekaj crkuje, sem si mislila. Posadila me je na dizajnerski kavč pod ogromno tapiserijo in komaj sva začeli srkati kavo, so se zaslišali nekakšni nenavadni glasovi. Najprej, kot da cvili miš, potem se je pridružil še zvok, kot da bi kdo trgal karton. Nato nekakšno prasketanje in hreščanje. Previdno sem se ozrla, pa ni bilo videti nič posebnega. Gostiteljica je postajala čedalje bolj bleda. Morda bi bilo dobro, da se presedeš, je rekla zaskrbljeno. Presedem? Ja, je zatulila, me zvlekla s kavča in zabrisala na naslonjač. A se ji je odpeljalo, sem za hip pomislila, pa sem kmalu ugotovila, da mi je najbrž rešila življenje. Prostor, na katerem sem prej sedela, je bil po oglušujočem tresku poln opeke, stekla, vijakov, ploščic in še nekaterih drugih snovi neznanega izvora, čez pa se je zvijala tapiserija. V steni je bila zelo široka in tudi precej globoka vdolbina. Je bil ravnokar potres, sem se prestrašila.
Ne, je zajavkala prijateljica, kakšen potres! Vse skupaj se je začelo, ko je njen cenjeni soprog hotel pribiti na zid majhno sliko, ki jo je dobil za rojstni dan od sošolcev. Neka povečana fotografija ali nekaj takega. »Rekla sem, da je slika za tisto steno premajhna, da bo videti kot packa, naj jo da raje kam drugam, pa jo je šel besno obešat ravno tja. Ko je s precejšnjo jezo zabijal žebelj, se je na tla vsulo za dobro vedro ometa. Ampak to je bil šele začetek.«
Ker je tudi njen cenjeni soprog približno tako spreten kot moj, ki za povrh vse zna in nikoli ne potrebuje nobene pomoči ali nasveta, se je takoj lotil popravila. Luknjo v steni je zamašil z nekakšnim reparaturnim kitom, vse skupaj pobelil, znova zabil žebelj v steno in znova je vse skupaj padlo na tla, le da je bilo to pot poleg ometa tudi nekaj opeke. Mojster se je spet besno lotil stene, kljub milim prošnjam, naj raje pokliče pravega zidarja, saj doktorji računalništva pač niso usposobljeni za ometavanje sten. Med cement je primešal še kar precej čudežnega lepila, ki bojda drži kot pes ježa, zato so bile posledice to pot še hujše – okrušil se je še večji in globlji del zidu. Nakar je razjarjeni gospod spet nekaj napacal na zid in čez nalepil ploščice. Odpadlo jih je samo pol, zato je čez ploščice nalepil velikansko ogledalo. »Si misliš, ogledalo je bilo tako visoko, da smo si v njem videli le zgornji del las,« se je grenko nasmehnila. In ker je zaradi nekakšnih tektonskih premikov v zidu tudi ogledalo kmalu počilo in je del odpadel, so kupili dokaj drago tapiserijo, da je vse skupaj pokrila. Saj se mi je res zdelo, da je nekoliko preveč odmaknjena od stene. Najbrž pod njo skrivajo sef, sem si mislila.
Med dopustom bomo torej spet izumljali nov način, kako prekriti tisto luknjo, je vzdihnila prijateljica. Veš, tako nastane mnogo mojstrovin, sem jo tolažila. Naj si ogleda mojo svileno bluzo s kvačkano vrtnico na levi strani oprsja. Tam se je znašla zato, ker me je med lansko rojstnodnevno zabavo nekdo osmodil s svečo s torte in je bilo treba prekriti luknjo. Tudi srebrne zvezde na mojih sandalih skrivajo razpokano usnje, pa mi mnoge najstnice pravijo, da so kul, kje sem jih kupila. Jaz pa sem sandale mojstrsko popravila predvsem zato, ker me vsa druga poletna obutev tišči. Da ne govorim o pločevinasti aplikaciji v obliki vesoljske ladje na vratih garaže, ki vzbuja v soseščini precej zanimanja, je pa tam predvsem zato, ker jih je ljubljena hči polomila, ko se je pripravljala za šoferski izpit. Blatnika na avtu žal nismo uspeli rešiti na ta način. Tudi luknje v steni ne bomo zamašili s kvačkano vrtnico, je vzdihnila prijateljica in nama natočila konjak.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
