In sem ponosna. In če je ura prava, celo zaspim. Bravo, fantje. Priznam, nimam pojma, sem pa navdušena. Nad nogometaši, Kekom, predvsem pa končno spet enkrat nad enotnostjo in ponosom, s katerima smo Slovenci – tudi tisti čez glavo pokriti – bili kot eden. Za naše. Vsi za eno in edino Slovenijo. Res je, niti ene tekme nisem videla, a sem takoj naslednji dan prebrala, pogledala in poslušala vse, kar so kolegi in udeleženci, tisti z boljšimi živci, povedali in zapisali. Ker mi sploh ni vseeno. Ker sem rada ponosna na svojo domovino. In sem vesela, da imamo še košarko, odbojko, rokomet, kolesarje … A nesrečna, ker je tistega drugega, česar bi se Slovenci lahko skupaj veselili, tako malo. Vedno manj.
Moja jutranja rutina: radio, praznjenje pomivalnega stroja, kava, časopis. Rutina, ki se ji ne odrečem in jo na dopustu, kjer je od vsega le kava, pogrešam. Oziroma bolje, sem jo pogrešala. Ker če bi šlo, če ne bi bila z njimi zasvojena, bi se medijem tudi doma najraje odrekla. Pogled na domačo politiko me jezi, na tujo pa straši. Vedno bolj. Je mogoče, da velesila, ki krmari globalno politiko, izbira bodočega predsednika med dvema starcema!? Lažnivim Trumpom in betežnim Bidnom? Je mogoče, da bo eden od njiju prihodnja štiri leta krmaril svet? Je mogoče, da »libertatno« Francijo prevzema skrajna desnica? Je res von der Leyen vse, kar premore EU? Je mogoče, da svet EU prevzema Orban? Varnosti svet OZN pa Rusija!? Je. Pa še Ukrajina in Gaza ... Lahko kdo še mirno spi?
In v takih razmerah mediji res niso odrešitev. Poleg tega pa itak bolj kot za nas skrbijo zase in za svoje lastnike. Informativna dejavnost postaja postranskost, paravan za preostalo. »Moj« časopis, ki ga raznašalec navsezgodaj zjutraj pusti pred vrati, z informativnimi vsebinami in komentarji opravi na dveh, treh straneh. Vse drugo so celostranski oglasi in odkrite ali pa slabo prikrite plačane priloge. Radijski in TV-programi so zapolnjeni s Hertami in njej podobnimi nateguni, ki za svoje zavajanje z veseljem plačujejo po sto in več tisoč evrov kazni. Ker se jim še vedno splača. In to počnejo tudi v medijih, ki jim mi plačujemo naročnino? Urednik enega od njih je zadnjič odkrito priznal, da si njihovega izgona ne morejo privoščiti. Denar je sveta vladar. Včasih je kakšna reč še bila nedostojna, zdaj je dovoljeno vse. Če plačaš, lahko govoriš kar koli. Če smo že pri tem, ste opazili, da je nacionalna televizija domala brez programa? Oskubljene informativne oddaje, ponavljanja vsega drugega. In to večkrat. Počasi bodo turške nadaljevanke presežek.
Kaj potem? Spletni portali? Seveda ne. Tudi tam računajo. Če ni klikov, ni reklam, ni kruha. Dobička pa sploh ne. Res je, da tam lažje preskočite vse »znane« Slovenke, Slovence in »vplivneže« vseh sort in spolov, a res je tudi, da to ne pomaga. Kakšen nateg si boste prihranili, tesnobe pač ne. Ker zanjo bolj kot vsi »vplivni« in »znani« skupaj v teh časih skrbi ARSO. Domala ne mine dan, da se poročila in informativne strani ne bi začeli z njihovimi alarmi. Veter, toča, poplave … In priznam, da deluje. Lahko si mislite, kako je meni, ki niti fuzbala ne morem gledati, čakati, kdaj in kako bo udarilo. Bo drevje zdržalo, bo dvignilo streho, se bo na nas zvrnil bližnji žerjav, bo razmetalo kritino, bo toča …
In kar je najhuje, ARSO redko povsem zgreši.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
