Vrstili so se govori – gospodje so peli hvalo svojim boljšim polovicam in prisegali, da brez njih ne bi bili, kar so (kar je hudičevo res), slavljenka pa je razkazovala prstan z diamantom, ki ji ga je podaril razneženi mož. Kakšnega vraga bo kaj dobila za srebrni jubilej, smo se spraševale. Bo diamant še večji?
Jubilej se je približeval, ženske smo si na tihem šepetale, kakšno kolektivno darilo bi bilo najprimernejše, gotovo bi bilo najpametneje zbrati za turistične bone pa naj gresta na nove medene tedne, smo modrovale. Dedci seveda niso niti slutili, da se približuje kakšno praznovanje, saj večinoma pozabijo tudi na svoje obletnice poroke in jih je treba kakšen dan prej diskretno opomniti, kaj se približuje, da se pravočasno izognejo zakonski krizi in grožnjam z ločitvijo. Zgodilo se je, da sva neko leto pred davnimi časi oba s cenjenim soprogom pozabila na obletnico, jaz sem se spomnila šele čez kakšen mesec in ga silovito napadla zaradi nezaslišane ignorance. Seveda mi je napad vrnil z dvojno močjo – očitno mi ni več mar za skupno življenje, saj sem mu pozabila namigniti, da praznujeva. Zakaj pa bi moral on meni kupovati rože in ne jaz njemu, smo enakopravni ali nismo?
Skratka, obletnica srebrne poroke se je približevala, prijateljica pa je bila tiho. Očitno stvar ni vredna proslave, smo rekle. Ali pa so v finančni krizi. In potem je jubilej minil, zato smo skrbno opazovale, ali se na njenih rokah ali okoli vratu blešči kaj zlatega, posutega z diamanti. Zakaj se ne pohvali? Potem si je nekega dne cenjeni soprog kritično ogledoval najino zakonsko posteljo in suho vprašal, ali se tudi meni zdi preozka. Kako to misliš, sem se začudila? Ti že veš, preklemanske babnice se vse pogovorite med seboj, je iztisnil skozi zobe, in to je bilo tudi vse, kar sem uspela izvedeti. Na kavi s prijateljicami sem potem načela temo o postelji, pa je iz jubilantke, ki se je očitno odpovedala proslavi srebrne poroke, bruhnilo, da gre za njeno in ne mojo posteljo. Ker je spalnica majhna, sta pred leti vanjo postavila ležišče, ki je široko le 140 centimetrov, saj je dovolj, sta rekla, a se je kmalu izkazalo, da ni. »On gre spat prej kot jaz, uleže se na sredino in se zvije v klobčič, ko pridem, ga moram zbuditi, da se spravi na svojo polovico, pri tem se seveda obvezno spreva. Obljubila sem, da bom po sredini napeljala bodečo žico, pa nič ne pomaga. Hočem širšo posteljo in amen! Hočem, da imava vsak svoj jogi, da se ne bova zbujala vsakič, ko se drugi obrne. Namesto diamanta hočem dvajset centimetrov več!!« A postelje, sem vprašala butasto. Da, postelje. Ampak njen dedec je iz tega napravil cel cirkus, nimaš me več rada, hočeš proč od mene, ji pravi in o tem ognjevito diskutira z drugimi kompanjoni, še posebej ko kaj spijejo. Če prav pomislim, tudi meni ne bi škodilo tistih dvajset centimetrov več.
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.