V ordinaciji me pričaka mlada temnolasa zdravnica, ki ga nadomešča, prvič jo vidim, simpatična je in angažirana, zadovoljna je z mojim napredkom. Ne razlagam ji preveč o tem, kako dobro se počutim v svoji koži. Danes sem dobro, ne vem pa, kako bo jutri. Že to, da ohranjam svoje zdravstveno stanje na trenutni ravni, mi počrpa veliko energije, mnogo več kot pred boleznijo. »Po vsem tem zdravljenju se kar ne morem sestaviti,« postokam, »hitro se utrudim, vsak dan moram na popoldanski počitek, kot dojenček, da prenesem dan. In zvečer znova zaspim kot ubita. Ne vem, ali je sploh normalno toliko spanja.«
»Dober spanec je pol zdravja. Očitno ga potrebujete, dobro je, da poslušate svoje telo,« odgovori zdravnica z nasmeškom. »In ja, rehabilitacija in vrnitev v neko normalo je težaven proces. Traja od leto do dve, bodite potrpežljivi do sebe in svojega telesa.« Pokimam, seveda, kaj pa naj, potrpljenje je božja mast. Vmes, ko čakam, da se sestavim, pa na novo odkrivam svet in sebe. Eno takšnih novih odkritij zame je zagotovo spanje.
Mislim, da sem že v eni od prejšnjih kolumn povedala, da v življenju nikoli nisem preveč spala. Škoda mi je bilo vsakega dneva, ki bi ga prespala. Marsikatere noči tudi in niti za eno mi ni žal. A eden od vzrokov za nastanek moje bolezni je zagotovo kronično pomanjkanje spanja, ki se ga z leti sploh nisem več zavedala. Posledično sem bila zaradi tega ves čas utrujena in tudi nervozna. Vedno se mi je mudilo, toliko je še opraviti, oprati, prebrati … Spanje je bilo zame nujno zlo in tako sem se tudi obnašala do njega.
A znanstveniki ugotavljajo, da je poleg debelosti, slabe prehrane, stresa, pretiranega uživanja alkohola tudi pomanjkanje spanja eden od vzrokov za različna resna obolenja. Razne študije so pokazale, da lahko dolgotrajno pomanjkanje spanja poveča tveganje za razvoj več oblik raka – raka dojke, prostate in ščitnice. Nezadostnost spanja povezujejo tudi z agresivnejšim razvojem tumorjev (eden takšnih je napadel tudi mene), številne raziskave pa opažajo večje tveganje za razvoj neke oblike raka pri ljudeh, ki delajo v nočnih izmenah.
Dolgo sem zagovarjala teorijo (in svoje nespanje), da nam je bilo enkratno nočno spanje vsiljeno s socializacijo in organizacijo dela v modernem družbenem sistemu (beri: kapitalizmu). Ljudje smo se, zlasti med industrijsko revolucijo, prilagodili potrebam kapitala, ne pa svojim fiziološkim potrebam. Naš organizem je, biološko gledano, narejen za od tri do pet ločenih dvournih spancev dnevno (podobno v naravi spijo živali), takšen način spanja je zagovarjal in tudi živel eden največjih svetovnih izumiteljev Nikola Tesla (ki je bil, mimogrede, vegetarijanec in se je ukvarjal tudi z jogo). V zadnjih letih sem spoznala nekaj ljudi, ki spijo na podoben način. Cvetijo, takšen režim spanja jim očitno ustreza, meni ne. Glede na velike težave z nespečnostjo, ki tarejo vse Evropejce (vsak četrti prebivalec Evrope je namreč kronično neprespan), mnogim ne ustreza niti vsiljen dnevni urnik: osem ur dela, osem ur spanja in osem ur prostega časa. Nezadostnost spanja ne vpliva samo na fizično in psihično zdravje ljudi, prinaša tudi ekonomsko negativne učinke. Japonci so, recimo, izračunali, da njihovo državo pomanjkanje spanja stane okoli 120 milijard evrov letno, in njihova podjetja ‒ še posebej tehnološka ‒ se aktivno ukvarjajo z odpravljanjem t. i. spalnega dolga.
V ta namen so že pred leti tako rekoč uzakonili dremež v službi. Zaposleni lahko mirne duše oddremajo kitico ali dve, šefi jih za to celo pohvalijo, saj počitek jemljejo kot znak delovne vneme in pripadnosti podjetju. Ker pomanjkanje spanca ni dobro ne za zaposlene ne za gospodarstvo, se v Tokiu kot gobe po dežju odpirajo kavarne za spanje, nekatera podjetja pa v svoje pisarne nameščajo posebne sobe za počitek, s čimer delavce spodbujajo, da si privoščijo kratek dremež, ki ima na Japonskem celo svoje ime – inemuri. Si predstavljate, kaj bi slovenski delodajalec rekel svojemu zaposlenemu, če bi ga našel v službi z zaprtimi očmi? Nočem vedeti.
In četudi bo marsikdo izmed vas rekel, da smo Slovenci in Japonci različni kot noč in dan, smo si v nekaterih zadevah vseeno grozno podobni. Zlasti če primerjamo stopnjo samomorilnosti v obeh državah (tako Slovenija kot Japonska sta na vrhu svetovne lestvice) kot tudi izgorelosti zaposlenega na delovnem mestu. Na Japonskem ima smrt zaradi zgaranosti celo svojo besedo, karoši ji rečejo, pri nas pa o tem, da nas pritiski države in delodajalcev ženejo v izgorelost ter prezgodnjo smrt, sploh ne govorimo – še. In kaj imamo še skupnega s tem eksotičnim narodom? Raziskovalci Univerze v Chicagu, ki so leta 2016 opravili raziskavo o kakovosti spanja med svetovnimi narodi, ugotavljajo, da so Japonci zadnji na svetovni lestvici po dolžini spanja. Študija je vključevala tudi Slovenijo, konkretno mesti Maribor in Ljubljano, in na osnovi teh rezultatov so nas raziskovalci postavili na predzadnje mesto. Manj od Slovencev spijo samo še Japonci. Zato drugič, ko boste koga zalotili, da spi pri belem dnevu, ga ne ozmerjajte takoj z lenuhom in brezdelnežem, ampak ga pohvalite, ker tako prizadevno skrbi za svoje zdravje in produktivnost slovenskega gospodarstva.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.
