V vasici Log pod Mangartom, nekaj kilometrov pred Bovcem, je Janek vzel telefon in ga poklical. Rekel je: »Kuhat kavo,« Vojko pa je vedno odvrnil: »Se že kuha!« No, verjetno je res takrat pristavil vodo, in ko sva parkirala pred hišo, je že dišalo po kavi …
In ko sem oni dan slonela na nizkem zidu pred vhodom in je (ne spet, ampak še kar naprej) deževalo, sem sredi naliva zagledala na napušču sosedove strehe dve gnezdi vrabčkov. Morda bi ju tudi prezrla, a so me zmotili trije vrabčki, ki so tudi po dežju brskali med kamni struge potoka, na dveh Petrovih jablanah, preletavali cesto in iskali deževnike, ki jih je privabilo deževje na cesto. Kadar so vrabci poleteli h gnezdoma, je v njiju zavreščalo, kadar so odleteli, pa je spet vse potihnilo. V levo gnezdo sta poletavala dva vrabčka, v desno pa samo eden. Lahko da so vrabčje družine tudi enostarševske, kdo bi vedel? Ali pa je bil eden od staršev na kakšni službeni poti, hehe.
Čivkanje mladih vrabcev se je zame občasno izgubilo v bobnenju dežja, ne pa tudi za tri odrasle vrabce. Ko so izpraznili svoje kljune, so vsi trije malo občepeli na koščku trama in si otresli perje. Prostora je bilo tako malo, da so najbrž stali kar na eni nogi. V obeh gnezdih pa, po vrišču sodeč, tudi ni bilo čisto nič več prostora.
Tako je, ko imajo vrabčki mlade …
Pa niso edini! Slovenski pregovor pravi, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Kar pomeni, da se eni težavi, ki se pojavi, pridružijo še mnoge druge. Kar množijo se. Kot bi si podajale roke, se prepletale. Kot bi hotele preprečiti, da človek razreši osnovno težavo. Skoraj bi že dala roko v ogenj in se strinjala s to ljudsko modrostjo, ampak ne danes! Pač pa včeraj, ja, to pa ja! Da vse skupaj razložim, bom torej začela z včerajšnjim dnem.
Skoraj dve leti je trajalo, da je Janek dobil datum za slikanje glave v uspavanju. Lani tega ni zmogel pri polni zavesti, torej je bilo treba najti novo pot. Prejšnji teden je opravil vse potrebne preiskave v zdravstvenem domu, in čeprav smo se vsi trudili, da bi bilo zanj čim manj stresno, se ni izšlo po naših željah. No, dobro, strah ne prizanaša niti največjim in najpogumnejšim. Ko sva se včeraj vračala iz Tolmina in sva imela že dober načrt za današnji pregled na nevrološki kliniki, nama je hudiček poslal še enega mladega iz svojega gnezda. Avto je cukal in poskakoval po cesti, midva pa sva imela občutek, da jahava konja. V Bovcu sva ga takoj zatožila mehaniku, ta ga je pa postavil na hladno. Parkiral. In naročil neki rezervni del.
Mislila sem si: »Enega mladega hudička na dan pa bova že obvladala!« Prosila sva sosedo Nado, na katero se lahko vedno zaneseva, za pomoč. Seveda naju je prijazno odpeljala v Ljubljano. Kar se je izkazalo za odlično: Janek, ki je moral biti tešč, je pri vsaki bencinski črpalki malo namignil, da bi lahko ustavili za malico. Obe z Nado sva, sicer s težkim srcem, vse skupaj prezrli. Sama ne bi zmogla tako dobro voziti mimo črpalk. In tako so vsi mali hudički za vogali in ovinki ostali z dolgimi nosovi.
Na kliniki je bil očitno vsem hudičkom iz vražjega gnezda vstop prepovedan ali pa si tja niso upali, hehe. Čisto vsak zaposleni, ki sva ga srečala, naju je pozdravil in se nasmehnil. Vzeli so si čas za Janeka, mirili so ga, se šalili, bili so neskončno potrpežljivi in spoštljivi. Si lahko mislite, da je dovolil sestri Patriciji, da mu je vstavila metuljčka, čeprav je komaj našla pravo žilo v pregibu komolca? Na slikanje sva se odpravila kar peš po podzemnih hodnikih, postelja se je peljala za nama.
Janek je na prigovarjanje zdravnikov sedel h gospodu na mizo za slikanje glave in dovolil, da mu je v metuljček brizgnil uspavalo. Že v naslednjem hipu se je zvrnil po mizi. Po pregledu so posteljo z Janekom na njej pripeljali na hodnik. Odprl je oči in pogledal naokoli, potisnil oba kazalca v usta in se zgrozil, ko je videl, da leži na postelji. Nejeverno je pogledoval okoli sebe, se usedel, nekaj momljal … Potem pa celo pot po podzemnih hodnikih jasno ponavljal grdo kletvico, za katero sem mislila, da jo je že zdavnaj pozabil.
Konec dober, vse dobro! In moje spoznanje: lahko se zanesem na Janeka. Ko so vsi planeti pravilno razvrščeni, ko so ljudje okoli njega potrpežljivi in prijazni, ko Janek začuti, da je nekaj treba narediti, in ko natančno ve, da bo naslednji korak najboljša malica … Danes me je naučil, da mu lahko in da mu moram še bolj zaupati.
Hudički pa? No, za tem ali onim vogalom čakajo na novo priložnost, da pomešajo štrene meni ali vam. Ampak ob dobrih ljudeh nimajo veliko možnosti.
In zdaj sva tudi midva lepo v svojem gnezdu. Vse, kar naju še čaka, bo malo lažje.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.
