Po navadi imena dobro odsevajo karakter rastline. Melisa že v imenu izraža svojo milino, bazilika svetost, žajbelj svojo resnost ... Tudi pri izbiri spola ni nič naključno. Naši predniki so znali tudi pri iskanju lokalnih besed obdržati značilno moško ali žensko energijo, ki jo posamezna rastlina izraža. Breza ne bi mogla biti hrast, četudi bi se jutri mogoče kakšni jezikoslovci tako odločili. Včasih pa se zgodi, da ime zgreši bistvo rastline, in pravi primer za to je pelin.
Pravo ime, pod katerim so ga poznali naši predniki, je žensko. V izročilu je med devetimi svetimi začimbami najvišjega boga Wodena (v Skandinaviji ga imenujejo Odin, v Nemčiji Wodan oziroma Wuotan) Artemisija, imenovana Una, kot prva in najstarejša – mati vseh zelišč.
Terapevti, ki z njo delajo, še danes pravijo, da bi, če bi morali zdraviti zgolj z eno rastlino, izbrali artemisijo. Ker je »vse v enem«, prva in najbolj nujna. Ima moč, da premakne zastalo energijo, očisti poti in od znotraj odpre vrata, da v človeka priteče nova energija. Brez tega premika pa nobena snov in nobeno drugo zdravilo ne bo doseglo učinka.
(Ah, ta naša Slovenija bi potrebovala veliko pelina!)
»Njena svetost – artemisija« ima tudi karakter, primeren svoji moči. Ne mara množic. Vsak, ki je imel opraviti z njo, vam bo povedal, da najraje raste na samem. Želi svoj mir. (Z izvlečki korenin preprečuje, da bi se ji kakšna druga rastlina preveč približala.) Ne sprejema kompromisov. Ne pusti se udomačiti. Ni prav družabna. V nasprotju z drugimi začimbami vanjo ne moremo kar ugrizniti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
