Sodniki dokazujejo, da že 12 let delajo za realno enake plače, zdravniki pa, da jim je bilo obljubljeno bistveno več, kot dobijo. Kar, če se spomnimo na gostobesednega Goloba, drži. Pa vendar. Podatki (Delo) kažejo, da so sodniki lani povprečno zaslužili okoli 4300 evrov, zdravniki specialisti pa nekaj več kot 5500 evrov bruto. Sodniki 350, zdravniki pa 700 bruto več kot leto prej.
Sodniki so se za stavko odločili tudi zaradi vladnega ignoriranja ustavnega sodišča, ki je že pred meseci ugotovilo, da jim pripadajo višje plače. Čeprav se morda komu zdi, da v tem primeru ustavno sodišče deluje kot sindikat, je dejstvo, da so njegove odločbe dokončne in jih je treba udejanjiti! Pika. Čeprav … lani oktobra je v Sloveniji na implementacijo čakalo kar 25 odločb ustavnega sodišča! Pa nihče ni stavkal. Podatek ni v čast pravni državi, avtoriteti ustavnega sodišča pa tudi ne.
V zadnjih letih so stavke pogoste. Mimogrede je kdo na cesti. Drug drugemu gledajo v žepe in vidijo krivico. In stavkajo. Kadar stavkajo delavci, ki jih delodajalci stiskajo za vrat, ni dileme. Vsi smo z njimi. Kadar stavkajo sodniki ali zdravniki, pa … Gre za ljudi, ki niso eksistenčno ogroženi, a verjamejo, da si zaslužijo več. A stavke niso hec. Ne sodniki ne zdravniki na vsesplošno razumevanje ne morejo računati. V resnici prej na načeti ugled in dostojanstvo.
Delo obojih je zelo na očeh javnosti. Kadar gre za sodnike, se davkoplačevalci – uporaba termina je namerna – prej kot na njihovo poslanstvo spomnimo na v predalih »pozabljene« spise in lepe odškodnine, na zastaranja zaradi zavlačevanja postopkov, leta trajajoča sojenja najbolj znanim in razvpitim, na, za nas laike, nerazumne oprostilne sodbe … V zdravstvu pa na grozljive čakalne dobe, na dvoživke, ki več kot za plačo naredijo za zasebnike, in na denar, ki jim ga popoldne znosimo, kadar nas kaj zares skrbi. Če ga le imamo. In ja, spomnimo se tudi na plačne lestvice, kjer med najbolje plačanimi v javnem sektorju vedno prevladujejo prav zdravniki.
Ni presenetljivo, da družbena omrežja obema cehoma – kakopak anonimno – vsak dan znova izrekajo uničujoče sodbe. Za ceh je to neprijetno, za marsikoga krivično, za nas, ki brez njih ne moremo, pa katastrofa. Niti pomisliti nočem, da me, po sili razmer, v ordinaciji pregleduje nekdo, ki sem mu odveč, ker je z mislimi že pri popoldanski »tezgi«.
Denar je pomembna reč. Danes šteje več kot ugled in spoštovanje. Najboljši so si iz nekdanje skupne lastnine ustvarili zasebne imperije. Nepremičninski posli cvetijo. Zlate stolpnice, rezidence takšne in drugačne, vile, dvori … kaj jaz vem kaj še vse. Ljubljana, mesto moje mladosti, je neprepoznavna. Tudi zato je bila zame Tarča o slovenskih nepremičninskih tajkunih pravo razodetje. Ne najbolj izobraženi, ne najpametnejši, ne na skupno dobro naravnani. Zmagovalka samostojne Slovenije je tranzicijska elita. Najbolj me je prevzela naveza Stojan Petrič in Zoran Đukić. Slednji je eden največjih nepremičninarjev pri nas. Petrič, njegov tast, pa lastnik marsičesa, med drugim časopisa Delo. Kdor je dober, je dober. Družno gradita elitna stanovanja na elitnih lokacijah. Oba imata tam tudi vsak po nekaj stanovanj. Zakaj pa ne, saj so njuna. In nista edina. Živimo v razmerah, ko si eni nespodobno grmadijo, drugi pa z dvema plačama niti do garsonjere ne morejo. A takšno liberalno, beri: izkoriščevalsko, kapitalistično in pogosto tudi barabinsko ureditev smo si – večina gotovo nevede – izbrali. Z rajo na eni in vse obvladujočo elito na drugi strani.
Tudi stavka razmerij ne bo spremenila. Prednost »najboljših« je prevelika. Nekdo je rekel, to lahko spremenijo le revolucije ali vojne. Hvala, če mene vprašate, naj kar imajo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 3., 16. januar, 2024.
