Do njihove kuhinje v Lovrencu na Pohorju vodi špalir več kot stotih medalj in več kot desetih pokalov. Z nobene tekme se še niso vrnili praznih rok, predvsem Maja Mari izstopa. Po najvišjih mestih posega tudi na mednarodnih tekmovanjih, decembra se je prvič dokazovala na eni največjih tekem – v Italiji. V svoji kategoriji U14 je bila med 94 nasprotnicami iz 30 držav najmlajša in na koncu osvojila odlično 15. mesto. »Maja Mari je rojena za karate, vrhunskost se opazi že zdaj,« ponosno pove mama Polona.
In to je bilo kodrolasemu dekletu skoraj odvzeto. Pred letom dni so imeli s prejšnjim klubom iz domačega kraja zelo težko izkušnjo, zato zdaj od tri- do štirikrat na teden vozijo dekleta na treninge v kar 80 kilometrov oddaljeno Velenje. A to počnemo z veseljem, potrdita starša Polona in Anton.
Nehaj dihati!
Čeprav ne bi radi pogrevali zamer in žalili nikogar, pa bi Nina, dijakinja III. gimnazije Maribor (predšolska vzgoja), želela razložiti, zakaj so morali zamenjati klub. »Nimamo kaj skrivati. Maja Mari je v prejšnjem klubu imela prijateljico, s celo njeno družino smo se dobro razumeli, a se je po izvrstnih rezultatih naše Mari začela buditi zavist. Sledile so brce, ki jih enkrat prezreš, češ, to se pri otrocih pač zgodi, nato pa se je nasilje nadaljevalo. Ker trener tega ni končal, sem se zavzela za sestro in mu jasno povedala, da tako ne gre več naprej. Ni mi prisluhnil.«
Tako se je začelo zapletati, vmes je bil še dvom oziroma sum o nenamenski porabi donacij, ki jih je na podlagi Majinih rezultatov dobila družina Pisnik. Komaj dva tedna pred državnim prvenstvom je trener za vsa tri Pisnikova dekleta odredil disciplinski postopek. »Kot da so zločinke,« prida oče Anton. V stiski so se obrnili tudi na pravnico, a so se po posvetu odločili za umik, niso se hoteli zapletati v nadaljnje spore.
»Maja Mari je bila z vsem svojim bitjem v karateju, in ko je bila zaradi disciplinskega postopka prikrajšana za trening – trener ji je celo dejal, da karateja ne more več trenirati, je obležala. Dobila je vročino, teden dni je samo ležala, voziti smo jo morali k psihologu, v šoli je popustila – dolgo je trajalo, da se je pobrala, da je znova zaupala. Zanjo je karate kot za druge dihanje,« z žalostjo v očeh pripoveduje njena mama.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
